ermin međedović, blogotip

O cirilici vem toliko, da jo brez težav berem, z nekaj pa tudi pišem.

Rojen sem bil v času in državi, kjer sta bili uradni pisavi obe - latinica in cirilica. Med časopisi, ki jih je redno bral moj oče, je bila tudi Ilustrovana Politika s stripom o Denisu Pokori na predzadnji strani. Kot otrok sem mu vsak teden težil, da mi ga bere. Ko me je enkrat imel dovolj, me je naučil brati. Cirilico. Tako sem jo znal brati prej kot uradno pisavo moje republike bivše države. Latinico sem se naučil šele potem.
Po razpadu bivše skupne sem cirilico videl le še v Mojčinih knjigah. Kot študentka sociologije kulture in ruščine je imela ogromno ruskih knjig. Cirilico dandanes včasih zasledim kot podnapise limonad na kabelskih TV programih. Vedno se za trenutek ustavim in preverim sposobnost branja. Brez zvoka.

Na Tipometar me je pred časom opozoril prijatelj Dejan Kršić. Mislim, da je to daleč najbolj artikulirana spletna stran (portal?) o vprašanjih tipografije na področju prej omenjene države z dvema uradnima pisavama.

Z Olivero Batajić in Jano Nikolić Tipometar vodi in ureja Olivera Stojadinović, zunanja predavateljica na Fakultetu primenjenih umetnosti (FPU) v Beogradu in izjemna kaligrafinja. S petimi črkovnimi vrstami, objavljenimi pri legendarnem ITC (Aspera, Rastko, Hedera, Resavska in Resavska Sans) - šesta bo objavljena kmalu -, je Olivera nedvomno najbolj uspešna srbska oblikovalka črkovnih vrst.

Kmalu se bomo poslovili. Za vse nostalgične…

Circus museum je spletna stran na kateri si lahko ogledate impresivno zbirko cirkuških plakatov. Lahko jih tudi kupite.

Moj sin je star sedem let in zdaj lepo bere in piše. Leta nazaj, v času ko se je seznanjal z črkami, je pogosto prebral ali narisal zrcalno sliko določene črke, ali zamenjal vrstni red. To so bili časi ko je narisal svojo prvo “timpografijo”. Poimenoval jo je po svojem medvedku.

“Disleksičnih je veliko otrok, naj te ne skrbi,” so me tolažili tisti, ki imajo že odrasle otroke. “Saj bo minilo.”

Nisem prepričan, ali je disleksija bolezen ali le motnja. Z medicinskega aspekta me to niti ne zanima. Vendar pa disleksija povzroča težave na področju, ki me zanima in to je branje. Osnovni namen tipografije - in s tem mislim črkovne vrste, računalniško rečeno fonte - je branje. Črka ali beseda, ki je ne morem prebrati, ni vredna počenega groša, pa če zgleda še tako kul. Moja omara je polna konstruktivističnih, geometričnih in inih okostnjakov.
Spomnil sem se pa na projekt “Alphabet 26“, ki ga je Bradbury Thompson predstavil davnega leta 1950, in bi bi ga rad omenil.
Namenjen je, kot jih avtor imenuje, zgodnjim bralcem. Upoštevaje dejstvo, da povezavo med črkama A in a vidijo le tisti, ki jih to zanima in poznajo karolinško minuskulo, ponuja avtor rešitev, ki briše distinkcijo med verzalkami in minuskulami (velikimi in majhnimi črkami).

Problem, ki ga ga poskuša rešiti, je nekonsistentnost oblike, ki otrokom povzroča težave. Če sta veliki O in mali o po obliki enaka, zakaj sta potem R in r tako različna? In kdaj veliki I (ignoranca) postane mali l (ljubezen)? Poenotenje znakov glede na pripadajoči fonetični zvok in ne glede na pravopisno razliko je bilo namenjeno lajšanju težav, ki jih imajo pri branju otroci z disleksijo in za katere je pogosto značilno zrcaljenje znakov tako horizontalno kot vertikalno.

Thompson je v črkovni vrsti Baskerville obdržal minuskule sedmih znakov, ki so enaki v obeh oblikah (c, o, s, v, w, x, z) in štirih različnih po obliki (a, e, m, n), preostalih 15 znakov pa obdržal v verzalni obliki (B, D, F, G, H, I, J, K, L, P, Q, R, T, U, Y).

Rosemary Sasson se z izdelavo črkovne vrste Sassoon Primary (1995) ukvarja s podobno problematiko.

Zadnji projekt, ki sem ga zasledil na to temo, je delo Natasche Frensch. Črkovne vrste Read Regular so še en korak v isto smer. Čim več takšnih.

Kolego Petra Bilaka sem prvič spoznal v Zagrebu, kakšno desetletje nazaj, na razstavi hrvaškega oblikovanja. Slovaški oblikovalec, ki je takrat delal v Studiu Dumbar, je danes gostojoči predavatelj na oddelku Type & Media — se opravičujem, zame neprevedljivo — na KABK v Haagu. Je eden od ustanoviteljev in urednikov revije DotDotDot. Z Justom van Rosumom sta razvila orodje, ki omogoča “rentgentski” vpogled v strukturo teksta/jezika. Podatki, ki ji dobite z LetterMetrom z ukazi copy/paste/analyze, prihranijo veliko časa.

Na žalost ali na srečo deluje LetterMeter™ samo na Macih.

Nastarejši otoški dnevnik The Times je pred dnevi zamenjal Times New Roman
za Times Modern. Pod umetniškim vodstvom Nevilla Brody-a.
Na voljo je tudi ogled vseh časopisnih glav zadnjih 221 let.

link

Pred leti, ko sem oblikoval črkovje za Delo, je bilo ime fontov samoumevno ‚ če že ne celo zahteva takratnega likovnega urednika Ranka Novaka.
Ker pri imenih črkovja še vedno ne moremo uporabljati diakritičnih znamenj, sem se hitro sprijaznil, da jih ne bom poimenoval po časniku, za katerega sem jih oblikoval tokrat. Vecer prej asocira na prostor, kamor tudi cesarji hodijo peš, kot pa na ime štajerskega dnevnika.

Toti se mi je zdelo zabavno ime, ki dopušča tudi pripone Sans, Slab, Serif itd, ki bolj podrobno označuje podvrste. Priznam, da mi je bilo malo frka povedati naročniku, kaj je predmet pogodbe. Še posebej zato, ker me je prijatelj‚ (Mariborčan v Ljubljani) opozoril, da tega ne bodo kupili, ker ne premorejo humorja na lastni račun. Na mojo srečo se je motil. Še zabavno se jim je zdelo!
Črke sem oblikoval skoraj vse poletje in jesen. Nove črkovne vrste za Večer so zaenkrat tri in tvorijo družino:

• TotiSerif je namenjen veznem tekstu (body text / besedilni tekst)
• TotiSans za naslove, podnaslove, poudarke in vezne tekste
• TotiSlab enako kot TotiSans

Naloga, ki sem se je tudi veselil, je bila preoblikovanje logotipa (glave časopisa) Večer. Nastale so štiri različice logotipa, vsaka s svojim namenom: glava časopisa, logotip podjetja Večer d.o.o., enobarvna različica in logotip, namenjen zelo majhni pojavnosti.

Spodaj sta stara in nova glava časopisa.

Danes je Večer izšel v novi podobi.
Avtor prenove je Saša Leskovar, oglaševanje pa je delo agencije Publicis.

Upam da se bo Totim pridružil še en član družine, Tamali, a o tem kdaj drugič.

W. Goudy je bil mojster. Dokumentarec (brez zvoka) o enih drugih časih.

Type Directors Club sprejema prijave za tipografsko oblikovanje in oblikovanje črkovnih vrst za leto 2007 do 20. januarja 2007.

V žiriji za dela tipografskega oblikovanja so Marian Bantjes, Len Cheesman, Deanne Cheuk, Bruce Licher, Paul Sahre, John Pobojewski, in Graham Wood.

Nove črkovne vrste bodo ocenjevali: Luc[as] de Groot, Rod McDonald, Sumner Stone, Maxim Zhukov in predsednik žirije Dennis Pasternak.

Več tukaj

Še za časa Rozine sta me Crni in Jonas prepričevala, naj začnem blogat. Jonas mi je celo odprl stran, ampak mi je služila bolj spoznavanju CSS in WP kot čemu drugemu.

Pred kakšnim mesecem pa mi je Crni poslal po mailu vprašanje, zakaj neki ni nobenega oblikovalca, ki bi pisal blog. So, sem odgovoril, ampak ne na Blogosu. Fantje, ki urejajo Dmagazin, delajo to izjemno dobro in profesionalno. Zadnjič, na razstavi koledarjev prof. Ranka Novaka mi je Jernej Stritar‚ eden od sodelavcev Dmagazina‚ povedal, da nameravajo zadevo razširit. No, vseeno sem Markov mail “forwardiral” cehovskim kolegom.

Obenem sem se tudi sam opogumil. Blogotip bo blog o tipografiji naši vsakdanji. Samo še ‚”srajčko” zamenjam, ker so vse ponujene grde. David mi je obljubil pomoč.