Disleskija
25 november 2006Moj sin je star sedem let in zdaj lepo bere in piše. Leta nazaj, v času ko se je seznanjal z črkami, je pogosto prebral ali narisal zrcalno sliko določene črke, ali zamenjal vrstni red. To so bili časi ko je narisal svojo prvo “timpografijo”. Poimenoval jo je po svojem medvedku.
“Disleksičnih je veliko otrok, naj te ne skrbi,” so me tolažili tisti, ki imajo že odrasle otroke. “Saj bo minilo.”
Nisem prepričan, ali je disleksija bolezen ali le motnja. Z medicinskega aspekta me to niti ne zanima. Vendar pa disleksija povzroča težave na področju, ki me zanima in to je branje. Osnovni namen tipografije - in s tem mislim črkovne vrste, računalniško rečeno fonte - je branje. Črka ali beseda, ki je ne morem prebrati, ni vredna počenega groša, pa če zgleda še tako kul. Moja omara je polna konstruktivističnih, geometričnih in inih okostnjakov.
Spomnil sem se pa na projekt “Alphabet 26“, ki ga je Bradbury Thompson predstavil davnega leta 1950, in bi bi ga rad omenil.
Namenjen je, kot jih avtor imenuje, zgodnjim bralcem. Upoštevaje dejstvo, da povezavo med črkama A in a vidijo le tisti, ki jih to zanima in poznajo karolinško minuskulo, ponuja avtor rešitev, ki briše distinkcijo med verzalkami in minuskulami (velikimi in majhnimi črkami).
Problem, ki ga ga poskuša rešiti, je nekonsistentnost oblike, ki otrokom povzroča težave. Če sta veliki O in mali o po obliki enaka, zakaj sta potem R in r tako različna? In kdaj veliki I (ignoranca) postane mali l (ljubezen)? Poenotenje znakov glede na pripadajoči fonetični zvok in ne glede na pravopisno razliko je bilo namenjeno lajšanju težav, ki jih imajo pri branju otroci z disleksijo in za katere je pogosto značilno zrcaljenje znakov tako horizontalno kot vertikalno.
Thompson je v črkovni vrsti Baskerville obdržal minuskule sedmih znakov, ki so enaki v obeh oblikah (c, o, s, v, w, x, z) in štirih različnih po obliki (a, e, m, n), preostalih 15 znakov pa obdržal v verzalni obliki (B, D, F, G, H, I, J, K, L, P, Q, R, T, U, Y).
Rosemary Sasson se z izdelavo črkovne vrste Sassoon Primary (1995) ukvarja s podobno problematiko.
Zadnji projekt, ki sem ga zasledil na to temo, je delo Natasche Frensch. Črkovne vrste Read Regular so še en korak v isto smer. Čim več takšnih.
Marko Crnkovič 26.11.2006 ob 21:01
A sem lahko prvi? Arne je genialc! No, pa foter tudi.
nordstar 27.11.2006 ob 16:56
Doktor za tipografijo.
1/2ona 27.11.2006 ob 19:48
Nisem ničesar vedela o disleksiji, pa me je branje tegale prispevka vzpodbudilo, da sem se pozanimala (dragi Ermin, ne le, da pišeš poučno, pač pa očitno s svojim pisanjem celo motiviraš ljudi (al pa vsaj nosečnico s prveč časa) k širitvi horizontov).
Pa dajmo. Motnja/bolezen (pri današnji politični korektnosti tudi jaz nimam pojma, katera etiketa bi bolj ustrezala), ki ji pravijo disleksija, ni le stvar neke prehodne faze (npr pri otroku), pač pa gre pri njej za trajno neprilagojenost, do katere pride zaradi specifične sestave inu delovanja možganov, ki loči disleksika od povprečnega človeka. Ne le, da imajo osebe z disleksijo (taka je statistika, ne me za besedo držat) desno možgansko hemisfero večjo od leve (kar vpliva na celo vrsto sposobnosti, tako pozitivno, kakor negativno), ampak pri branju dejansko uporabljajo drug del možganov, kakor ljudje, ki disleksije nimajo. Bralec brez disleksije namreč pri branju vedno uporablja en in isti predel možganov (tistega, ki je topogledno najbolj učinkovit, zato se je branja sploh mogoče naučiti), medtem ko disleksikove nevronske povezave “skačejo” iz enega konca na drugega, zaradi česar je tako učenje branja, kakor tudi govorjenje, pisanje (celo vlečenje črt, nadzorovanje giba, razumevanje zaporedij, etc) otežkočeno. In sicer doživljenjsko otežkočeno. Po domače povedano: disleksik ima drugačne možgane od povprečnega človeka in ta specifična drugačnost (svojskost nevronskih povezav) mu oteži celo vrsto stvari v življenju, če jih hoče osvojiti enako, kakor povprečni človek. {Če bi obstajal planet disleksikov, bi bil precej drugače organiziran od našega (v njem se pa povprečnež ne bi najbolje znašel). Njihov “težave” se -s pravilnim zornim kotom- zanesljivo da sprevrniti v prednosti. Ampak mi jih, kakor tudi vse ostale drugačneže, skušamo ponormaliti, zato kvalitete redko pridejo do izraza. Okej, zanaša me stran od teme …}
Otrok potemtakem je disleksičen, ali pa ni disleksičen. Če Arne, kakor praviš (in je vsekakor razvidno že iz gornjega umetniškega prispevka iz leta 2004), zdaj lepo piše in bere (in razumeva črkovne vrste in številke in rime in bogsigavedi kaj še vse), je šlo po vsej verjetnosti “le” za preobilico kreativnosti. Risati zrcalne slike črk oz. številk ni mačji kašelj. Fant je že takrat iskal izzive, heh. Pazi se … kaj šele bo …
Andraž 04.12.2006 ob 5:26
Sem Andraž in imam napisovalne motnje.
V kaligrafiji pač ne bom nikdar dober, tipografija je itak zanimivejša, berljivost črk mi ne dela težav, ko pa jih rišem, pa se moram včasih res prepričati v katero smer je obrnjen N. Berem menda res počasneje od svojega dekleta ampak najverjetneje je problem v vaji, ki je ima, kot študentka ekonomije, mnogo več. 2. razred OŠ, narek; zaradi prepočasnega pisanja in s tem povezane frustracije sem cel A4 list popisal z domnevnimi pisanimi črkami, ki sem jih videl zgolj pri svojih starših na takratnih čekih… starše so vljudno povabili v šolo in jim predstavili mojo ignoranco. Največje težave v gmnazijskih letih, ko sem se še trudil z malimi in velikimi pisanimi črkami so mi predstavljale Inicialke, katerih obliko sem redno pozablal, mali pisan o in a sta bila venomer enaka, m-ju in n-ju sem včasih dodal kako grbo več, menjal mali g in d, večino črk pa sem tako ali tako izpustil. Včasih najdem na oglasih kašne zelo zanimive besede, ki jih ob drugem branju ni več tam.
Torej tipografija je v primerjavi z rokopisom vsekakor dobrodošla rešitev.
Ampak vrag, legastenija ki je menda isto kot disleksija ponavadi hodi z roko v roki z hiperaktivnostjo, motnjami koncentracije, te so pa hudič… so me že z ritalinom futrali… sicer zadeva pomaga, ampak se človek ne počuti dobro ob misil da je dosgel dobro oceno z dopingom. Če mi je uspelo opraviti z napisovalnimi težavami s prehodom na tipkane črke, me šibka koncentarcija še vedno večkrat izda.
ermin 05.12.2006 ob 21:19
Andraž, hvala za komentar in pojasnila. Če te miš pripelje še kdaj sem te prosim za kontakt. Z velikim veseljem bi se rad pogovoril s teboj.
Hirkani 07.12.2006 ob 11:12
Najlepša hvala za tale zapis. Moj sin ima deset let in so mu šele sedaj diagnosticirali disleksijo.
ermin 12.12.2006 ob 21:50
Hirkani, vabilo velja tudi za vas.
Hirkani 13.12.2006 ob 6:48
Ermin, moj e-naslov je zapisan v komentarju, vesela bom kontakta. Baje, da se blogerji tikamo :)
Andraž 20.12.2006 ob 2:03
Absolutno se lahko dogovoriva za kak klepet, če ne prej pa na prihajajočih tipobrdih.
ermin 20.12.2006 ob 21:11
@Andraž: Tomato je prišel na obisk in mi je razložil kdo si. Tudi ti si vabljen.