tipometar
29 november 2006O cirilici vem toliko, da jo brez težav berem, z nekaj pa tudi pišem.
Rojen sem bil v času in državi, kjer sta bili uradni pisavi obe - latinica in cirilica. Med časopisi, ki jih je redno bral moj oče, je bila tudi Ilustrovana Politika s stripom o Denisu Pokori na predzadnji strani. Kot otrok sem mu vsak teden težil, da mi ga bere. Ko me je enkrat imel dovolj, me je naučil brati. Cirilico. Tako sem jo znal brati prej kot uradno pisavo moje republike bivše države. Latinico sem se naučil šele potem.
Po razpadu bivše skupne sem cirilico videl le še v Mojčinih knjigah. Kot študentka sociologije kulture in ruščine je imela ogromno ruskih knjig. Cirilico dandanes včasih zasledim kot podnapise limonad na kabelskih TV programih. Vedno se za trenutek ustavim in preverim sposobnost branja. Brez zvoka.
Na Tipometar me je pred časom opozoril prijatelj Dejan Kršić. Mislim, da je to daleč najbolj artikulirana spletna stran (portal?) o vprašanjih tipografije na področju prej omenjene države z dvema uradnima pisavama.
Z Olivero Batajić in Jano Nikolić Tipometar vodi in ureja Olivera Stojadinović, zunanja predavateljica na Fakultetu primenjenih umetnosti (FPU) v Beogradu in izjemna kaligrafinja. S petimi črkovnimi vrstami, objavljenimi pri legendarnem ITC (Aspera, Rastko, Hedera, Resavska in Resavska Sans) - šesta bo objavljena kmalu -, je Olivera nedvomno najbolj uspešna srbska oblikovalka črkovnih vrst.