Dia-kritika afnanja
03 december 2006Ob 50-letnici Rimske konvencije, ki so jo 25. marca 1957 v Rimu podpisali zunanji ministri takratnih šestih članic Evropske gospodarske skupnosti, smo dobili tudi logotip. Milo rečeno, slab logotip.
Zmagovalec natečaja Szmon Skrzypcak, mlad poljski študent, je naredil tudi več jezikovnih različic.
Že osnovna različica je pravopisno in tipografsko skrpucalo. Umetniška svoboda gor ali dol, zgoraj ne piše Together. Črka Ö ni črka O. Vsakemu normalnemu bralcu, ki pozna izgovorjavo fonema ö, se bo zataknilo že pri drugi črki. É ni E, dogovorjeni znak ® ima drugačen pomen kot črka R. (Tipografsko neartikuliranemu obiskovalcu blogotipa ponujam benigeno poslovenjen argument: Sola pač ni šola. Toliko o pomenu diakritičnih znamenj)
Izpeljanke primarnega so primerne za pubertetnike z domišljijo pri izbiri vzdevkov za binarno komuniciranje na forumih in v klepetalnicah, ne pa za jubilejni logotip resne meddržavne institucije.
Nemci so že sporočili, da ga ne bodo uporabljali. Verjetno so užaljeni, ker v nemški rešitvi ni nobenega umlauta (preglasa).
Slovenska različica ima znak, ki sicer pripada elektronski pošti, ampak tako luštno spominja na a, da je verjetno eden najbolj zlorabljenih substitutov te črke. Dokler to počnejo otroci in mladostniki, me niti ne moti preveč. Od M@je do ßori§@ in vse tja do $@L€†a.
Kot pri vseh obskurnih znakcih, ki naenkrat ratajo zvezde, je tudi pri zgodovini znaka @ več teorij.
Čehi naši afni rečejo “zavinac” (preboden losos), Židje “klammeraffe” (štrudel), Danci “snabel a” (slonjerilčni a), Norvežani “grisehale” (svinjski rep). Moj favorit je pa srbski: “ludo a”.
ikari 03.12.2006 ob 22:39
čbv&grdo
Samo 03.12.2006 ob 22:47
Prva reakcija je bila pozitivna - kljub vsemu povedanemu o diakritikih (in drugih znakih) sem mnenja, da logotip ni zgolj napis, ampak semantičen, semiotičen in tipografski sestav, katerega končna simbolna kvaliteta je holistična in se je pri odčitavanju ne razgraja na sestavne dele. Besede “tögethé®” predvidevam ljudje ne bodo bral drugače kot “together”. Semantični razlogi za tipografsko izpeljavo se mi zdijo smiselni.
V naslednjem trenutku se je pozitivno prevesilo v negativno. Kako bo pa delovalo v drugih jezikih? Slovenski je na primer likovno skrpucalo poleg tega, da se (tudi v nemščini) semantičnost popolnoma izgubi. Afna ne doprinese več osnovni ideji. Najbolj me pa moti beseda “skupaj” v kombinaciji z “od 1957″. Ker to preprosto ni res. 60 let EU je eno. Skupaj pa zgolj dobri dve leti.
Rešitev se mi zdi slaba, ker je bila slabo načrtovana in ni upoštevala vseh razsežnosti in dejstev (med drugim - in na tej točki se strinjam - tudi tipografskih).
ermin 03.12.2006 ob 23:07
@ samo: crv (slovensko črv) in črv sta pomensko enaka. Ločuje ju le diakritično znamenje (in ena državna meja). In ti črvi nad ali pod črko so presneto pomembni.
david 04.12.2006 ob 9:06
ne pozabi se ne majmunče :)
Simon 05.12.2006 ob 19:39
ad1) Se moram kar strinjati: želje niso zelje a kaj, ko niti mati država ni dosledna in tiska pohabljena imena in ulice na naše osebne izkaznice. Državo imamo pa takšno, kakršno si razni Muskontarji (naj počiva v miru) zaslužimo.
ad2) Glede logotipa “I fællessk@b” (ali pa nemara “Ifællessk@b”?) s snabel a-jem ali brez njega ne bi izgubljal besed, kot jih ne bi noben ljubitelj čiste linje z Rasmusom Kochom na čelu. Rekel bi le, da so imele številne države mnogo srečnjšo roko pri izbiri njihovega loga kot predsedujoče euju in srčno upam, da bomo 2008. leta videli kaj obetavnega.
1/2ona 06.12.2006 ob 19:18
Čeprav se v osnovi strinjam, da tögethér ni together (in bi beseda najbrž na prvo žogo zmedla marsikakšnega native speakerja (ki v svoji abecedi najbrž ni vajen umlautov ali ostrivcev), če že “nas” ni), me cela tale polemika spominja na Prešernovo sonetopisje :)
Al prav se piše kaša ali kasha, se šola novočŕkarjov srdita z ljudmi prepira starega kopita; kdo njih pa pravo trdi, to se praša.
Po pameti je taka sodba naša: ak je od kasha kaša boljga žita, in boljš’ obdelana, in bolj polita, naj se ne piše kasha, ampak kaša.
Ak pa po črki boljši jed ne bóde, in zavolj črke ne trpi nič škode, obhaja taka misel nas Slovence,
de pravdajo se ti možje znabiti, za kar so se nekdanji Abderiti v sloveči pravdi od oslóve sence.
Zanimivo, kako se s svetom spreminjajo tudi vrednote. Kar včasih ni bilo važno, se je pokazalo za važno in še danes (p)ostaja čedalje bolj važno za ohranitev nacionalnih identitet. Al pa je ideja Evrope (in z njo ideja gornjega multijezikčrkoslovnega logotipa) prav ta, da se identitete zabrišejo inu srečajo v eni? Mogoče je doslednost poljskega studenta Skrzypcaka ravno v tistem, kar smo tukaj (v imenu doslednosti) skritizirali? Mogoče skuša povedat’ nekaj podobnega, kar je njega dni upésnil Prešeren …