ermin međedović, blogotip

Srečno

06 december 2006

srecno.jpg

Prihaja čas voščil. Ob teh me je zamikalo da tudi jaz začnem pošiljati voščilnice.


  1. Tudi tebi, sinko.


  2. Enako :)


  3. hahahahaha. Hm, že leta nisem napisala nobene voščilnice. Tudi ne pričakujem jih, tako da…


  4. (Brskam po svojih arhivih, ampak ker imam računalnik iz zgodnjih devetdesetih, ki se mi stalno sesuva, poleg tega sem uopšte slab shranjevalec, sem se že sprijaznila s tem, da so njegove vsebine slabo obstojne. In seveda (here comes my point) nisem našla tega, kar sem iskala.)

    Lani ali predlani sem namreč prejela čestitko, ki je bila podobno domiselna, kakor tele. V sredi belega polja je stalo bitje, ki je namesto človeške glave na vratu imelo izrezljano haloween bučo. Nemarno se je režalo, pri čemer so mu iz neenakomernih zobnih škrbin štrlele razne sladkorne in čokoladne paličice, pa zastavice, petarde, bonboni in pozlačene trobente. Podobno je izza rokavov, hlačnic in iz žepov štrlel kup pisanih daril ali prazničnih okraskov, vse skupaj pa je bilo ovešeno z božičnimi lučkami, s srebrnim snegom, s pisanimi konfeti. Na glavi -pardon na buči- je stala lesketajoča se rojstnodnevna kapica nenavadnih proporcev (morda je šlo za eno novodobnih božičnih jelk). Režeče se bitje pa je prejemniku čestitke s kričavimi črkami sporočalo: “Happy fuckin’ everything!!”

    Predvsem se mi je zdela simpatična ideja univerzalne čestitke.

    (Da nas je potrošniški kapitalizem prezasitil z vsem prazničnim, pa tud’ že vrabci na vejah čivkajo. Spomnim se, da so že leta ‘97 v Nashvillu imeli trgovine v stilu “Christmas365days/year,” kjer si celo ob poletnih mesecih lahko izročil pismo božičku, mu sedel v naročje ali karkoližepač in po vsej trgovini so se tristopetinšestdeset dni bleščali novoletni okraski, dišalo je po jabolkih s cimetom … Že kot sedemnajstletni frklji se mi je zdelo, da se onkraj Atlantika najdejo precej večji norci od nas. Pa nisem imela dosti pojma o družbeno-političnih razmerah ;) )

Pusti komentar