Meni je pa simpatičen tisti razstavni objekt, ki je neke sorte skulpturica in stoji sam zase, na vsaki strani po ena stena. Če skulpturico obsiješ iz desne, se na steni pokaže beseda “God”, če iz leve, pa beseda “Ego”. V razstavnem prostoru obe obsvetlitvi obstajata istočasno, torej tudi obe besedici obstajata istočasno, čeprav je njun vir skupen. Poanta zelo podobna Wittgensteinovi sliki “raca-zajec.” Vse je stvar perspektive …
Zanimivo, čemu vsemu danes lahko rečemo “slika”. Če bi gospodu Fredu nekdo posekal tretjo dimenzijo, bi njegove slike ostale prazne. In če bi se v galeriji ugasnila luč, bi bile takisto prazne. On second thought pa .. tudi, če bi iz Van Gochovih slikarij dosledno odstranil tretjo dimenzijo (izpraskal barvo dol iz platna), bi gledalcu ostalo le prazno platno. Mogoče so pa vse slike zgolj prazna platna, heh. Ampak, opa - če bi vpričo Van Gochove slike ugasnili luč, slika sama (menda) še ne bi izginila, le videli je ne bi (ker bi videli samo temo). Slika gospoda Freda v temi popolnoma izgine. Še več! Če bi se v njeno bližino pritihotapil tihotapec s svetilko in jo obsvetil iz katerekoližepač strani, bi se pred njim pokazala neka čisto drugačna slika. Sklep: slike gospoda Freda variirajo glede na svetlobni vir, ki jih obkroža. (Če svetlobe ni, celo popolnoma izginejo. Na njih ostanejo neke brezpomenske skulpturice.)
Sem šla brat’ kritike na spletni strani. G. Terry R. Myers se v članku “My sight is an invitation to look somewhere else: The work of Fred Eerdekens” vprašuje “Ali je pomen besede skrit v besedi sami, ali v tem, kar jo obkroža?” … potem pa pravi, da v delu gospoda Freda očitno velja oboje — pomen je skrit TAKO v besedi sami, KAKOR TUDI v njeni okolici. Jaz se (po zgornjem asociativnem pretresu) ne bi mogla strinjati. PRej bi rekla, da je poanta gospoda Freda ravno v tem: Pomen besede je prvenstveno skrit v tem, kar jo obkroža, ne pa v tem, kar “sama po sebi” je. Njen “bitisamaposebi” pravzaprav sploh ne obstaja več — ona sama preneha obstajati takoj, ko odstranimo obsvetlitev. Važen je kontekst; z različnimi perspektivami se pomen (sicer enake besede) spreminja; beseda brez konteksta je kakor slika gospoda Freda v temi: Ni je.
{To those who care: Opravičujem se za dolgoveznost. Sproti pisati + sproti razmišljati => dolgoveznost. Razvada. Mama me je zmeraj učila “najprej razmisli, potem govori”. Očitno se me ni dobro prijelo, vsaj v temle mediju ne.}
:) V bistvu sem razmišljala, kaj gornja ugotovitev (da je pomen besed skrit v kontekstu bolj kot v njih samih) pomeni za ljudi, ki se ukvarjajo s črkami. Ugotavljam, da ste neke vrste manipulatorji. Bralca udarite na nivoju, kjer bi najmanj pričakoval. Med določenimi pisavami recimo jaz praktično ne vidim razlike, ko pa mi razložiš, v čem je fora, mi postane popolnoma očitno, da je določena črkovna rešitev ugodnejša od druge (ker bolje funkcionira v časopisu al pa na cesti al pa kjerkoližepač).
Če bi recimo (metaforično gledano) tipografa zaposlil gospod Fred Eerdekens, bi mu najbrž dodelil vlogo osvetljevalca. Tipograf namreč (na zelo subtilni ravni, zato sem prej omenila nevarnost/možnost manipulacije) usmerja pozornost bralca tja, kamor hoče. Z drugimi besedami — bistveno sooblikuje kontekst in ima v tem pogledu (lahko) nevarno pomembno funkcijo pri sporočilnosti.
Ampak se mi zdi, da je to področje še zelo zanemarjeno. Ko bodo mediji odkrili bogastvo tipografije, bo to prava revolucija. Najbrž bo treba vzpostavit kakšno črkovno policijo, da ne bo prihajalo do zlorab (zlorab v smislu subliminalnega nagovarjanja turbokapitalističnih hiperpotrošnikov, zlorab v smislu dobičkaželjne manipulacije).
mijau 13.12.2006 ob 10:52
Slika, katere pristnost, če bi bilo potrebno, bi potrdil grafolog.
Kdo še potrebuje likovno akademijo?
1/2ona 14.12.2006 ob 22:02
Meni je pa simpatičen tisti razstavni objekt, ki je neke sorte skulpturica in stoji sam zase, na vsaki strani po ena stena. Če skulpturico obsiješ iz desne, se na steni pokaže beseda “God”, če iz leve, pa beseda “Ego”. V razstavnem prostoru obe obsvetlitvi obstajata istočasno, torej tudi obe besedici obstajata istočasno, čeprav je njun vir skupen. Poanta zelo podobna Wittgensteinovi sliki “raca-zajec.” Vse je stvar perspektive …
Zanimivo, čemu vsemu danes lahko rečemo “slika”. Če bi gospodu Fredu nekdo posekal tretjo dimenzijo, bi njegove slike ostale prazne. In če bi se v galeriji ugasnila luč, bi bile takisto prazne. On second thought pa .. tudi, če bi iz Van Gochovih slikarij dosledno odstranil tretjo dimenzijo (izpraskal barvo dol iz platna), bi gledalcu ostalo le prazno platno. Mogoče so pa vse slike zgolj prazna platna, heh. Ampak, opa - če bi vpričo Van Gochove slike ugasnili luč, slika sama (menda) še ne bi izginila, le videli je ne bi (ker bi videli samo temo). Slika gospoda Freda v temi popolnoma izgine. Še več! Če bi se v njeno bližino pritihotapil tihotapec s svetilko in jo obsvetil iz katerekoližepač strani, bi se pred njim pokazala neka čisto drugačna slika. Sklep: slike gospoda Freda variirajo glede na svetlobni vir, ki jih obkroža. (Če svetlobe ni, celo popolnoma izginejo. Na njih ostanejo neke brezpomenske skulpturice.)
Sem šla brat’ kritike na spletni strani. G. Terry R. Myers se v članku “My sight is an invitation to look somewhere else: The work of Fred Eerdekens” vprašuje “Ali je pomen besede skrit v besedi sami, ali v tem, kar jo obkroža?” … potem pa pravi, da v delu gospoda Freda očitno velja oboje — pomen je skrit TAKO v besedi sami, KAKOR TUDI v njeni okolici. Jaz se (po zgornjem asociativnem pretresu) ne bi mogla strinjati. PRej bi rekla, da je poanta gospoda Freda ravno v tem: Pomen besede je prvenstveno skrit v tem, kar jo obkroža, ne pa v tem, kar “sama po sebi” je. Njen “bitisamaposebi” pravzaprav sploh ne obstaja več — ona sama preneha obstajati takoj, ko odstranimo obsvetlitev. Važen je kontekst; z različnimi perspektivami se pomen (sicer enake besede) spreminja; beseda brez konteksta je kakor slika gospoda Freda v temi: Ni je.
{To those who care: Opravičujem se za dolgoveznost. Sproti pisati + sproti razmišljati => dolgoveznost. Razvada. Mama me je zmeraj učila “najprej razmisli, potem govori”. Očitno se me ni dobro prijelo, vsaj v temle mediju ne.}
ermin 15.12.2006 ob 21:42
pol, hvala za link.
1/2ona 17.12.2006 ob 11:45
:) V bistvu sem razmišljala, kaj gornja ugotovitev (da je pomen besed skrit v kontekstu bolj kot v njih samih) pomeni za ljudi, ki se ukvarjajo s črkami. Ugotavljam, da ste neke vrste manipulatorji. Bralca udarite na nivoju, kjer bi najmanj pričakoval. Med določenimi pisavami recimo jaz praktično ne vidim razlike, ko pa mi razložiš, v čem je fora, mi postane popolnoma očitno, da je določena črkovna rešitev ugodnejša od druge (ker bolje funkcionira v časopisu al pa na cesti al pa kjerkoližepač).
Če bi recimo (metaforično gledano) tipografa zaposlil gospod Fred Eerdekens, bi mu najbrž dodelil vlogo osvetljevalca. Tipograf namreč (na zelo subtilni ravni, zato sem prej omenila nevarnost/možnost manipulacije) usmerja pozornost bralca tja, kamor hoče. Z drugimi besedami — bistveno sooblikuje kontekst in ima v tem pogledu (lahko) nevarno pomembno funkcijo pri sporočilnosti.
Ampak se mi zdi, da je to področje še zelo zanemarjeno. Ko bodo mediji odkrili bogastvo tipografije, bo to prava revolucija. Najbrž bo treba vzpostavit kakšno črkovno policijo, da ne bo prihajalo do zlorab (zlorab v smislu subliminalnega nagovarjanja turbokapitalističnih hiperpotrošnikov, zlorab v smislu dobičkaželjne manipulacije).
Evo, zdej me pa že zanaša …