ermin međedović, blogotip

Moja prva dokumentirana črkovna vrsta je iz zvezka, ki sem si ga lastil v šestemu razredu osnovne šole. Takrat je bil faca Bruce Lee. Do mene včasih prijazna gospa, moja mama, je izvirnik shranila in mi ga, nekaj let nazaj, tudi izročila. Seveda sem bil vesel!

Niso ravno Brižinski spomeniki, pa vendar zame zgodovinsko.

Spominjam se, da sem takrat lepo živel z izdelavo logotipov. Sošolkam in sošolcem sem ustvarjal “logotipe” iz njihovih imen na zadnji notranji strani zvezka in kot plačilo zahteval sendvič in tisto pijačo, ki si lasti podobo Božička. Sendvič je moral biti krajec. Nujno. Rezina “zagrebačke” (v Sloveniji Ljubljanske salame) stlačena med dve rezini črnega kruha je bila premalo. Če si bil lastnik krajca, si bil cool.
Nekje proti koncu osnovne šole sem odkril Letraset. Te transparentne folije sem uporabljal dolgo časa in ko so se sčasoma posušile in je lepilo popustilo, je bilo dovolj, da si si v kopalnici sposodil lak za lase prej omenjene, včasih prijazne gospe, in prešprical folijo po zadnji plati. V majhnem industrijskem mestecu, kakršno je bilo mesto mojega rojstva in odraščanja (Bambi Molesters so tudi od tam - zastonj reklama Pavo!), sem bil zavidanja vreden in ponosen lastnik Letraset kataloga. Onega dne sem ga dobil kot darilo v Trstu, ker sem porabil vseh sto + nekaj tisoč našparanih lir za črke na folijah. Še vedno imam nekaj te robe. Spomnim se le še, kako so me gledali cariniki s kupom papirjev namesto “Rifle” kavbojk.

Čas fotostavka bom preskočil, da uvod ne bo predolg.

Med enkami in ničlami.
Pred nekaj dnevi sem v garaži Maximarketa srečal kolega, ki je botroval mojemu bloganju. Na poti domov sem se spomnil, da je bil ravno on eden prvih, ki je digitalizirano črkovje v - ne tako davni preteklosti - poslovenjeval (beri dodajal diakritična znamenja, po domače “kljukice” in “strešice”) ter - preverjeno - s tem tudi lepe cekine služil.
Potem me je zaneslo in sem se spomnil URW-jevega Ikarusa (ki je za izdelavo kerning parov imel še dodatek z imenom Kernus) in pozneje Altsys Fontographerja. Za verzijo 2.0 sem odštel 295 $. Verzija 4.1.5. je bila zadnja, takrat že Macromedia Fontographer.
Fontographer je od marsikaterega nadebudneža (med katere štejem predvsem sebe) dobesedno naredil tipografa. V Fontographerjevo tablo si lahko pospravil 256 znakov. To je zadostovalo za marsikatero črkovno vrsto, le da si z črkami, ki jih potrebuje slovenski jezik, povozil nekatere druge črke. To so bili časi, ko so je nekaj velikih slovenskih oglaševalskih agencij in ex. Reprostudio KVM (Igor, Adam in pokojni Dore) odločilo za skupni nakup optičnega diska (ali je to bil SyQuest?) z nevem-koliko-fonti od URW-ja.
Ko si font odprl v Fontographerju, si imel možnost vpogleda v očem skrito in ukaz “Font Info” je odprl okno, v katerem je na vseh črkovnih vrstah s tega medija pisalo, da je lastnik avtorskih pravic zagrebški MikroMarket. Famozni MikroMarket je fontovje okrasil z predponami “slo” (tudi “cro” če so vsebovali še ć in đ in se oklical za imetnika avtorskih pravic?!

To so bili časi.

FontStudia (Letraset) nisem nikoli videl, DTL Fontmaster Demo različico sem si pretočil na disk in čez tri ure ugibanja, kje? - kaj? - zakaj?, odnehal. Poleg Enschedé-ja je Dutch Type Library po mojem mnenju zagotovo ponudnik najbolj kvalitetnih črkovnih vrst, med katere programska oprema za izdelavo teh ne sodi.

Konec je leta 2006. FontLab Studio je veliko boljši kot FontLab 4.6. Luc(as) de Grott mi je pred leti v Pragi zaupal, da je tudi on imel prste vmes. Steroiden s Pythonom, katerega avtor je Justov starejši brat Guido van Rossum, je FontLab trenutno brez konkurence. Rusi vedo, kako se to dela.

…

Post script
Ko je leta 1984 Apple predstavil svoj prvi osebni računalnik, Adobe pa PostScript (PS), je bila to tudi velika prelomnica za oblikovanje črkovnih vrst. Delujoč na BCP (Bézier curve point) principu je PS definiral črke z vektorskimi linijami in zaslonsko pojavnost kot bitmap slike. PostScript Type 1 je obdržal kot svojo skrivnost, javnosti pa razkril specifikacije PostScript Type 3, ki je pri zaslonski pojavnosti izkoriščal najbolj pogoste velikosti črk - 9, 10, 12, 14, 18, 24, 36, 48, 60 in 72 pik. Pri vmesnih pojavnostih se je dogajalo “svašta”.
PostScript Type 1 je vseboval ‘hint’ informacije. Na kratko, ‘hint’ je skupek navodil znotraj samega fonta, ki omogoča konsistentno zaslonsko pojavnost. ATM (Adobe Type Manager) omogoča tudi zaslonsko mehčanje črk na osnovi vektorskega zapisa znotraj fonta. Največji problem PS je bilo dejstvo, da je lahko vseboval le 256 znakov (ki so pozneje postali ISO Latin 1 Set).

Multiple Master tehnologija je omogočala “blendanje” fontov, vendar je zahtevala artikuliranega uporabnika in ni naletela na večjo publiciteto. GX tehnologija pa nikakor ni zaživela.

TrueType
1991 je Apple predstavil TrueType (TT). Princip risanja ‘kockastih krivulj’ je baziral na Unicode-u. Unicode posameznemu digitaliziranemu znaku (sem pašejo vse črke / številke / ločila vseh pisav sveta, tudi japonski ideogrami, kot tudi simboli / piktogrami) dodeli edinstveno in enotno številko ne oziraje se na platformo (Mac, PC, Unix), programsko opremo (InDesign, Word, Photoshop) ali jezik. Unicode 3.2 iz leta 2002 je lahko vseboval cca 95 000 znakov. To pa ni malo, a ne?

OpenType
Leta 1997 sta se Adobe in Microsoft končno zmenila in skupaj predstavila OpenType (OT). Prednost OT fontov je, da dopušča uporabo TT ali PS krivulj in z Unicode standardom tako lahko vsebuje veliko znakov znotraj ene datoteke. Omogoča dodajanje ligatur, kapitelk, alternativnih znakov in vse skupaj je lepo zapakirano v enem fontu. Adobe-ova Pro serija npr. vsebuje osnovni ISO Latin 1 Set, cirilico, grški alfabet in EE, črke za naš del sveta.

Unicode
Pred Unicode-om smo na Mac-ih tekste tipkane v Wordu na PC-jih morali spreminjati, ker črke z diakritičnimi znamenji (č, š, ž) niso bile na enakih pozicijah na obeh platformah. Veliko smo uporabljali ukaz “find and replace”. Ob morebitnem ciriličnem tekstu za kakšno deklaracijo ali navodila se ni zgodilo nič, včasih kakšen abstrakten asciart.
Nadzorovanje črkovnih vrst je z Unicode-om postalo veliko lažje kot pred njim. OpenType črkovne vrste delujejo enako brezhibno na vseh platformah ki delujejo na Unicode principu. Ustvarjena na Macu, OT črkovna vrsta ima isto številko (pozicijo) za črko š na vseh platformah in aplikacijah, ki podpirajo Unicode, in teh je vsak dan več.

Edino, kar se ni spremenilo ves ta čas, je “slepi tekst”, mašilo pri snovanju in oblikovanju strani. Legendarni “Lorem ipsum dolor sit amet…”, a o njem kdaj drugič.

O Vista ClearType tehnologiji tudi.

–
branje +

-Najnovejši Unicode standard 5.0.0. je na voljo kot knjiga
-več o Unicode standardu
-za tiste (Mac OS x 10.3+) ki jih zanima Unicode drobovje