Euro
18 december 2006Čez nekaj dni se bomo poslovili od tolarja in začeli z evrom. Valutni znak zanj obstaja že dolga leta, čeprav ni bil narejen s tem namenom.
“Evro je reminiscenca grške črke epsilon, kar ga povezuje z Grčijo kot zibelko evropske civilizacije, in je hkrati prva črka besede Evropa. Dve horizontalni liniji simbolizirata stabilnost eura.” To je povzetek govora ob promociji znaka.
Konec leta 1996 so se v komisiji za komunikacije EU odločili, da nova valuta potrebuje znak za vzpostavljanje prepoznavnosti. Poleti leta 1997 je evropski monetarni inštitut potrdil “potrebo po distinktivnem simbolu”. Nedolgo zatem je Jacques Santer, takratni predsednik EU, javnosti prvič pokazal znak za valuto združene Evrope. Ob petmetrskem izdelku iz pleksi stekla je omenil, da je znak delo štirih oseb (brez navedbe imen) in da je zmagal v konkurenci 30 ostalih predlogov.
Ok.
Marca 1999 je nemška tiskovna agencija objavila novičko o očetu znaka. Danes že 90-letni Arthur Eisenmenger je bil do upokojitve leta 1974 starejši umetniški direktor (senior art director) luksemburške pisarne za uradne publikacije, in je med drugim tudi avtor evropske zastave in znaka CE. Takrat 85-letni Eisenmenger je Santerjeve navedbe označil kot smešne. Po njegovih besedah je sintezo črk C in E narisal 25 let nazaj kot generični znak in nikoli ni predvideval, da bi ta izdelek lahko postal znak za valuto.
Skica, ki so jo evrokrati priložili, je bila zelo priročna za konstrukcijo znaka, a daleč od uporabnega nasveta za oblikovalce črkovnih vrst.
Vprašanje, kako spraviti geometrični znak za evro v harmonijo z ostalimi prebivalci določene črkovne vrste, se je ob upoštevanju bruseljskih navodil zdelo kot težko rešljiv rebus. Milo rečeno diktatorska navodila niso puščala niti kančka prostora za domišljijo.
Odziv oblikovalcev črkovnih vrst je bil pričakovan. Pojavljalo se je vse: od očitkov, da to ni črka, temveč znak, da je zaradi razkošja prostora, ki ga potrebuje, nekompatibilen s tečajnimi listami, pri katerih vsaka linija šteje, do vprašanj o duktusu, kaligrafskih in ortografskih pravilih.

Skratka: navodilom za konstrukcijo znaka evro nihče več ne sledi. Evro ni C + =. Upoštevati je treba kompatibilnost znaka v odnosu s črkami, številkami in valutnimi znaki, ki že obstajajo in so del standardiziranega nabora ($, ¢, £, ¥, ƒ).







