ermin međedović, blogotip

Veljović je avtor nove črkovne družine, ki bo od 25. januarja, dneva našega časopisa, ustvarjala nov obraz Politike. Rojen je bil leta 1954 v Suvom Dolu pri Blacu, v vasi kjer se, kot pravi, še vedno na roke mesi najboljši kruh na svetu in kjer so zgodnje češnje najslajše. V Beogradu je končal Fakulteto uporabnih umetnosti in oblikovanja, magistriral leta 1983 in na tej fakulteti predaval tipografijo. Danes živi in dela v Hamburgu, kjer na Fakulteti za oblikovanje, medije in informacije od leta 1992 predava kaligrafijo in tipografijo. Za svoje delo je prejel številne nagrade, najljubša pa mu je nagrada “Charles Peignot” mednarodnega tipografskega združenja ATypI. “Nagradam ne pripisujem posebnega pomena. Lahko so koristne tako za mlade kot za izkušene ustvarjalce; lahko pomenijo upanje ali uteho. V mojih letih ni dobro misliti na nagrade, temveč na delo.” pove naš sogovornik.

Osnutek nove podobe Politike. (večja slika)

Kako je prišlo do sodelovanja s Politiko in za kaj točno ste zadolženi v okviru projekta preoblikovanja našega časopisa?
Odgovorni ljudje v uredništvu Politike vedo, da uspešen časopis zagotavljata kvalitetno novinarstvo in funkcionalno oblikovanje. Zavedajo se možnosti, ki jih ta s tradicijo bogat časopis lahko dosega z novo podobo. Uvideli so, da je slaba tipografska praksa očitna žalitev za bralce. Moja naloga je bila načrtovanje sklopa novih črkovnih vrst, ki bo ustrezal sodobnim tehnološkim zahtevam in osvežil likovno podobo časopisa.

Kako ste k projektu pristopili, kako ste se odločili za obliko nove pisave, katere vrste je in zakaj?
Moj stric Milan je bil reden bralec Politike. Kot otrok sem zjutraj redno kupoval Politiko in mleko. S Politiko se je dan začel. Zame je bila ta naloga izziv - tudi čustven. Vedel sem, kakšne črke naj bi imela Politika; enostavne, lepe in jasne ter nevtralne in berljive — že s tem funkcionalne. Če se bralec poglobi v vsebino besedila, ne da bi črke sploh opazil, bo to najboljši znak, da sem svoje delo dobro opravil. Hočem, da vsebino besedil razlagata dobra črkovna zasnova in kvalitetna tipografska praksa, ne pa tipograf.

Kakšne so vaše predhodne izkušnje z načrtovanjem časopisnih črkovnih vrst in kako zahtevna naloga ter izziv je bila Politika, glede na to, da gre za cirilico?
Izkušnje, ki sem jih nabral med delom za Die Zeit, so dragocene in del njih je vključen v črkovne vrste za Politiko. Ne glede na cirilico ostaja problematika ista. Cirilica ni ne v podrejenem, ne v nadrejenem položaju glede na latinico, čeprav se jo tu pogosto skuša predstaviti kot slednjo.

Na kaj vse ste morali biti tekom načrtovanja pisav za Politiko pozorni, glede na to, da mora časopisno črkovje zadovoljiti precej zahtevne pogoje - varčnost in berljivost pri malih velikostih, kvaliteta časopisnega tiska, časopisni papir?
Del mojega odgovora je v vašem vprašanju. Problem ne leži samo v oblikovanju črke, veliko pomembnejša je prilagoditev črkovne forme, predvsem optike, arhitekture in razmerja znakov za ustrezne in neobhodne velikosti, širine vrstic, medčrkovne in medvrstične razmake… Črk se ne dela za pisanje lepših besed, temveč se z njimi besedo naredi grafično lepo.

Ali ste imeli, glede na to, da Politika uporablja zastarelo programje, probleme pri izvedbi črk, ki se prilagajajo starejšim in s tem bolj kompliciranim načinom dela?
Pravijo, da je lahko v dobrem biti dober, v trudu pa se kalijo junaki. Dobre črkovne vrste, ki jih še dandanes občudujemo, so bile ustvarjene pod veliko slabšimi tehničnimi pogoji od Politikinih. Seveda ima tehnologija Open Type svoje prednosti, predvsem za nelatinične pisave. Verjamem, da bo Politika tudi ta problem hitro prebrodila.

Največje število časopisov ima pisave ustvarjene posebej za njihove potrebe - od prepoznavnosti do splošnega vtisa in sporočil, ki jih želijo prenesti bralcu. Kakšno sporočilo želite z ustvarjenim črkovnim sklopom prenesti vi?
Izraz sporočilo se mi ne zdi ustrezen. Rajši bi dejal, da je moj cilj z obliko, funkcionalnostjo črke in tipografijo sodelovati v arhitekturi misli.

Od kod interes za pisave ter črkovno snovanje in kdaj se je vse skupaj začelo?
Vsakemu narodu sta jezik in pisava najpomembnejša, saj je v njima vsa svetovna modrost. Odločilna pa je bila neka nemška knjiga o črkah. Bila je polna magičnih črk, katere sem želel tudi sam risati in pisati. Njen naslov je “O črkah”, avtorja Hermana Zapfa.

Lahko poveste kaj o razlikah, prednostih in hibah svinčenega, foto ter računalniškega stavka?
Svoje prve črkovne vrste sem izrisal za fotostavek. V Srbiji sem bil prvi, ki je v tej tehnologiji objavil kompleksne pisave v Ameriki. Po najmanj dvoletnem delu na eni pisavi me je čakalo še pol leta dela, od zore do mraka, do zaključnih risb za osem rezov, kolikor jih šteje ITC Veljović. V osemdesetih sem naredil tri takšne pisave.
Sedaj je neprimerno lažje, hitreje in enostavneje izrisovati črke, čeprav rezultati tega največkrat ne potrjujejo. Računalniki in programi za izdelavo črk so dandanes kvalitetni in enostavni za uporabo, vendar se jih ne uporablja za to, kar je potrebno, temveč za to, kar omogočajo. Slednje pa je pri pisavah pogosto nekoristno in nepotrebno.

Po kakšnem ključu se študenti odločajo za obisk vaših predavanj?
Študenti se največkrat sami odločijo, s čim se bodo ukvarjali. Kaligrafija je izbirni, tipografija pa obvezni predmet. Moja naloga je, da spoznajo magičnost črk in se jih naučijo pravilno uporabljati. Tudi sam se včasih vprašam, od kod tako zanimanje. Šola, na kateri predavam, je tudi izven Nemčije deležna visokega ugleda na področjih grafičnega oblikovanja in ilustracije. Veliko število študentov je iz tujine. Moji študenti se ukvarjajo s kitajsko, arabsko, hebrejsko pisavo in, seveda, cirilico, predvsem rusko.

Ste kdaj razmišljali o povezovanju naše in fakultete v Hamburgu ter medsebojnim sodelovanjem študentov in profesorjev?
To bi bilo dobro in, upam, mogoče. Na oddelku sem prav jaz zadolžen za mednarodno sodelovanje, svetujem in usmerjam študente k dopolnjevanju njihovih znanj z manj znano, novo kulturo in izkušnjami, ki so drugačne od nemških. To je nekaj najdragocenejšega iz študentskih dni.

Zakaj ste se šele pri projektu Sava pričeli zanimati za cirilične pisave? Katere cirilične pisave ste ustvarili poleg Save Pro?
Cirilica me je vedno zanimala, v njej pišem. Šele s pojavom tehnologije Open Type pa je bilo mogoče neodvisno delati s cirilico. Za zbirko devetih knjig izbranih pesmi Matije Bećkovića v založbi Srbske književne zadruge sem ustvaril posebno pisavo Aminta. Ustvarjenih imam mnogo več ciriličnih pisav, kakor pa objavljenih. Ne mudi se mi. Pisava ni sir, da bi se pokvarila. Moje zahteve in kriteriji prevladajo nad željo, da bi imel za vsako ceno pisavo na tržišču. Mene zanimajo tudi druge, pomembnejše stvari od gole komerciale.

Kakšen je vaš odnos do cirilice kot pisave?
Politika je pogosto pisala o zapostavljenosti cirilice ali o tem, katera pisava je lepša in bolj dovršena. Takšnih izmišljotin, kot so bile objavljene v tistih besedilih, nisem bral še nikoli. Ne vem, kaj latinica ima, česar cirilica ne bi imela. Samopoveličevanje in vzvišenost sta močna indikatorja diletantizma in ravno to najpogosteje srečamo pri besedilih o cirilici v medijih in takoimenovanih društvih za zaščito cirilice. Cirilice ni potrebno braniti, temveč jo je potrebno uporabljati, z njo pisati. Ne morem si predstavljati, da bi očetu pisal pismo v latinici. Nekdo je nekoč dejal, da doba, ki je pozabila na stvari, ki tkejo življenje, ne ve, kaj hoče.

Kaj nam lahko poveste o obdobju, ko ste bili svetovalec za cirilične pisave pri Adobe-u?
V začetku devetdesetih sem začel delati črkovne vrste za Adobe. Zanje sem izdelal pisave Ex Ponto, Silentium in Sava. Adobe je vodilno podjetje v razvoju programske tehnologije in sodeloval sem pri vseh projektih oblikovanja cirilice. Sem pri izviru najnovejših tehnologij in to uporabljam v svojih pisavah.
Nepotrpežljivost in želja po hitrem dobičku pogosto ubijeta najboljše ideje, kot se je sem ter tja zgodilo tudi pri njih. S tem mislim predvsem na tehnologijo mnogovrstnih matric (Multiple Master®).

Katere domače in katere svetovne tipografe cenite? Kdo so vaši vzori?
Dolgoletno prijateljstvo s Hermanom Zapfom je vsekakor vplivalo name. Vzorov nimam. Vzori so za mlade, jaz pa nisem tako mlad. Kar se tiče pisav in oblikovanja knjig je bila zanimiva Nemčija med obema vojnama. Zanimive in velike reči se lahko zgodijo samo v kulturnem okolju. O tem najbolje pričata grof Kessler v Nemčiji in William Morris v Angliji.

Skicirate na roko, z računalnikom ali delate neposredno v programu za oblikovanje pisav?
Več kot trideset let izkušenj v tej praksi mi omogoča tako eno kot drugo. Kliknem z miško, za vsak slučaj pa imam v žepu pero.

Kateri izmed vaših študentov je dosegel uspeh pri načrtovanju črkovnih vrst?
Kar nekaj mojih študentov ima objavljene pisave pri znanih založbah črkovnih vrst, še več pa je tistih, ki svoja znanja uspešno predstavljajo pri nemških časopisih. Hamburg je vsekakor dobro mesto za to.

Kaj je danes v svetu popularno - katere črkovne vrste?
Trenutno je popularno vse in hkrati nič. Vseeno pa se mi zdi, da so potrebe prisilile oblikovalce poigrati se z realno problematiko, ki jo narekuje moderna tehnologija, predvsem v globalni komunikaciji. To pa je - kako komunicirati nedvoumno.

Kako ste uspeli v takem času oblikovati tako širok opus pisav?
Trideset let ni malo časa za take reči. Imam pa več neobjavljenih, kot pa objavljenih pisav. Bližja kot širina mi je globina dela, s katerim se ukvarjam. Večkrat se mi zdi, da nisem bil dovolj učinkovit in da bi moralo biti, glede na količino vloženega časa, ustvarjenih več črkovnih vrst. Na neki črkovni vrsti delam leta, ni še dokončana, zaključil pa sem šele 2.200-ti znak.

Kakšna je prihodnost pisav? So prihodnost zaslonske pisave?
Pisave bodo na zaslonih vse bolj prisotne. V oblikovanju se je potrebno tega zavedati, ampak jaz verjamem v humano obliko črke, ki predstavlja ideal. Prej se bo tehnologija prilagodila črki, kot pa obratno. Knjigam in časopisom je prihodnost zagotovljena. Težko si predstavljam kako se, medtem ko berem časopis na plaži, ščitim pred soncem z zaslonom prenosnega računalnika. V posteljo je lažje zlesti s knjigo, kot pa z računalnikom, kajne?

Marija Đorđević, Politika 21.01.2007
[objavljeno s prijaznim dovoljenjenjem kolega Boruta Vilda]
prevedel Miha Kunc