Ivan Picelj (1924), hrvaški slikar, kipar in oblikovalec je ustanovitelj skupine EXAT-51.
• via mail (hvala Željko)
PS: Željca (Kršićev intervju v Arkzinu) bolj poznajo na štajerskem koncu. Je avtor, več ali manj, vseh plakatov za Pandurjeve predstave. Trenutno živi in dela tukaj.
Javni oblikovalski natečaji v Sloveniji nekako niso najbolj posrečena izbira pridobitve končne rešitve. Spomnite se natečajev za RTV, Cimos, identiteto Republike Slovenije. Pred par dnevi mi je tole po elektronski pošti poslal prijatelj - Dnevi poezije in vina. Nekje sem slišal, da celo časopisna hiša Delo ponuja nagrado v vrednosti 1000 evrov za novi slogan. Komurkoli. Hm?
Zakaj so vsi ti natečaji neposrečeni? Zakaj so pridobljene rešitve dvigale toliko prahu in reakcij? Je vse skupaj odraz slovenske nevoščljivosti in demokratičnega izražanja mnenja? Je za vse kriva žirija, ki izbira med prispelimi rešitvami?
Ali so mogoče krivi razpisovalci natečajev in izhodišč?
Op.a.: nobenega od naštetih natečajev se nisem (in se ne bom) udeležil.
Projekt RIAA (The Robotic Intergalactic Astro-Artists) posvečen pionirjem elektronske glasbe. Sun Ra, David Bowie, Kraftwerk itn. Kakofonično, konfuzno in kozmično. Album (ZIP 94,4 MB) si lahko pretočite na disk tukaj.
• via
Kot otroka me je oče nekajkrat na leto peljal na redno urejanje v lokalno brivnico. Takrat še niso obstajali saloni - no, mogoče so tja hodile punce in mame -, brivci pa niso bili višji ali nižji stilisti. Tudi kave niso tam stregli. V čakalnici so očetje igrali damo ali šah, nas so pa posedli na sedeže s konjsko glavo in nas postrigli. Pred poletjem so nas tudi zabrili do polovice tilnika. Pred menoj in za mano je bilo ogledalo in ta pogled me je vedno fasciniral. Prostor se ni in ni končal.
Vem, da se temu neskončnemu verižnemu pomanjševanju reče Drostejev efekt, to sem prebral v eni knjig o M.C.Escherju. Do pred kratkim pa nisem vedel, zakaj ravno Drostejev.
Zdaj vem. Vsega je kriv oblikovalec embalaže za kakav.
… sem vprašal izkušenega blogerja, kako je z avtorskimi pravicami pri objavljanju posnetkov zaslona (screen shot), ki jih koristim kot likovni materijal za nekatere prispevke. Odgovoril mi je da ni frke, ter da lastniki linkanih strani niso hudi zaradi takšnih početij.
Zdaj pa nisem več prepričan. Razlog.
Še ena spletna stran, za katero upam, da bo pomagala pri kakšni seminarski ali diplomski nalogi.
Če ne berete hieroglifov: krokodil je pojedel kralja.
Danes sem naletel na veleplakat, ki je vseboval tudi ceno oglaševanega izdelka. O konstrukciji valutnega znaka za evro sem pisal pred časom. Spodaj je nazoren eksemplar, kako se ga ne konstruira.
.
Spletna stran 2020ok ponuja veliko literature¹, ki si jo lahko pretočite na disk. Med temami, urejenimi po kategorijah, sem naletel tudi na eno knjig Thomasa M. Clelanda “Giambattista Bodoni of Parma” iz leta 1913. Pretočil sem si jo, ker je še vedno fino kaj prebrati o parmažanu² Bodoniju. Če bi lahko izbiral med modernimi črkovnimi vrstami, pa bi se raje odločil za H&TF Didota, (Firmina Didota).
Thomas Maitland Cleland je znan kot ilustrator zgodnjih oglasov za General Motors. V življenju je sicer oblikoval le eno črkovno vrsto - Della Robbia - in “swash” črke za Amsterdam Garamont Morisa F. Bentona.
Veliko linkov, a ne?
¹ - ne le o oblikovanju.
² - tudi makaronar Ricardo Barilla in Verdi sta parmažana.
Tukaj jih lahko dobite. Takšne:
Vietato l’accesso nel bar agli elefanti, dopo le otto.
Voulez-vous cesser de me cracher dessus pendant que vous parlez!
Ok, Sie können neben mir stehen, solange Sie die Temperatur nicht erwähnen.
O meu filho é um gangster frio e implacável, e eu preciso de um abraço.
In drugačne.