ermin međedović, blogotip

Ob sobotnem branju prispevka Marka Crnkoviča sem tudi sam pomislil, katerih pet predmetov bi dal na “favourite” listo. Evo:

Vsekakor Mac G5 pod mizo v studiu.

Pisalo in brezvezek/skicirka s karirastim vzorcem. Trenutni zvezek je Moleskine. Praktične žepne velikosti in trpežen.

Kakšen kos zelo ponošenega oblačila. Imel sem puli, ki je v svojih dvajsetih letih dvakrat končal v košu za smeti. Obakrat sem ga rešil. Od njega sem se poslovil nekega dne, ko sem ga vlekel na glavo in mi je ovratnik ostal na vrhu glave kot krona.

Ročna ura za obiske podvodja. Že nekaj časa je “oldtimer”, ampak jo bom obdržal, dokler mi bodo menjavali baterijo. Pas je tudi potrošni material, ampak teh imam nekaj na zalogi. Pod vodo gre z menoj le zaradi časa, ker na Aladinu nimam ure.

Peti element je pa bil problem. Knjige imam zelo rad zaradi vsebine, sprotnega občudovanja črkovja in platnic, težko bi pa izbral najljubšo. In sem se odločil za kafetiero.

Sem daleč od kakšnega hudega poznavalca kave. Pijem jo vsak dan, večkrat na dan. Espreso imam raje kot turško. Zame je kafetiera nepogrešljiv del kuhinjske strojne opreme. Naš mediteranski geografski položaj je verjetno eden redkih na svetu, kjer imamo dober espreso in ga tudi znamo ceniti. Ne vem, kaj je slabše: avstrijski espreso ali grik kofi?

Nekaj časa zatem, ko sem prebral Crnkovičev zapis, je radio sporočil, da je 12. maj svetovni dan pravične trgovine. Naštevali so dejstva in fakte in brute in prispeli do stroškov verige trgovcev, prekupčevalcev, transporta in oglaševanja. Odkupna cena kilograma kave je ca. 80 centov. Glede na dejstvo, da je povprečna cena skodelice kave v Ljubljani okrog en evro, sem ratal nekoliko slabe volje in se odločil, da jo bom od zdaj kupoval v trgovini 3 muhe.