Zadnje čase se, baje, samo usajam in grajam. Okej, ne bom več.
Ne bom ustvaril kategorije črkanje, ker se že zdaj ne znajdem kaj naj pospravim kam, in bi v primeru dodane kategorije zmešnjava bila popolna. Za nazaj ne bom popravljal zapisov. Od danes naprej bom tu-pa-tam kašen zapis označil kot črkanje. Verjetno bodo sem padali nasveti za pravilno rabo FontLaba. Mogoče še kaj.
Včeraj sem končal en (del) projekt(a), in zdaj sem dobre volje. Rad bi razložil in s slik’cami pokazal zakaj imam rad OT in FLS (Open Type fontovje in FontLabStudio). Dokler sem dobre volje.
Tole je kup besed. Ne iskat kakšnega globjega pomena. Ni ga. Nič bolj pametnega mi ni padlo na pamet, da bi lahko pokazal tisto kar bi rad.
Alternativa.
Ponavadi se težko odločim med - mono / ali bikularno črko g. OT plus Unicode mi omogoča da znotraj enega fonta imam obe, in jih koristim po potrebi. Alternativni g spravim v “Stylistic set 1“(SS1), če imam pa več oblik ene črke tudi v SS2, SS3 itn.
Ligature.
V Adobeovih programih so praviloma prižgane, in jih je treba ugasniti, če jih ne želite uporabljati. Najpogosteje ligature (že v Latin 1 kodni tabeli bile) so fi, in fl. Sledijo ff, ffi, ffl. In če je že plac dajmo notri tudi fb, fh in fk. Pa dodajmo še ffb… Tukaj se že težko zadržujem in prav iščem medseboj konfliktne stike črk da jih lahko zlijem skupaj in pobotam.
Stilske ligature.
Najbolj pogoste so ct, st, cp in sp. Kdaj tudi cl, sl, ck, sk….
Med stilske ligature stlačim tudi tiste, ki so specifične za določeno črkovno vrsto, kot tiste zgolj dekorativne narave.
Nekoč
(kje je Š?)
smo za iskanje eksotičnega črkovja na Macih uporabljali PopChar. Še danes pride prav, ampak Adobeov InDesign ima bolj priročno oknce. “Glyphs”.
FontLab pa omogoča odločitev o zaporedju črk prikazanih v “Glyphs” oknu, kar pomaga k hitrejšemu iskanju črkovja, ki nam ni domače.
Pa koga to sploh zanima…
