To: much
09 april 2008
Kolegu, zelo obiskanemu blogarju, sem predlagal, naj napiše nekaj o tem, pa me ni fermal. Bom pa jaz, čeprav tema nima veliko skupnega z vizualnim — kvečjemu s komunikacijami. Na teden pošljem v povprečju dva nasveta na to temo.
Elektronski naslov je sicer zgolj virtualno prebivališče, pa vendar nihče ni vesel, če v nabiralnik dobi ponudbe za pranje milijonskih vsot nekdanjih zunanjih ministrov afriških držav, nakupe takšnih in drugačnih substanc itn. Vsak dan. Večkrat na dan.
1. Preventiva
Naslova svojega virtualnega prebivališča ne tipkajte brez potrebe, kar tako in vsepovprek. Ne hvalite se z njim na spletnih straneh, ki od vas ne zahtevajo te informacije. Tudi če imate pet različnih elektronskih naslovov in ste prepričani, da veste komu ste zaupali katerega od njih. Priznajte si raje, da nimate pojma, kam ste se prijavili in s katerim elektronskim naslovom. Pozorno prebirajte drobni tisk. Vsem, ki jih imate v adresarju, razni social networki pošiljajo vaša vabila. Brez vaše vednosti. Face it.
2. Sporočila, ki jih dobite z znanega naslova.
Ljudi, ki jih poznate in so njihovi naslovi v vašem adresarju: prijatelji, znanci, sodelavci, simpatizerji … V oknu “subject” je nekaj smešnega, grenko resničnega, intrigantnega ali zgolj ime sosedove crknjene krave — skratka nekaj, kar vas bo pripeljalo do ogleda ali klika. OK, ljudje smo različni in me tovrstna sporočila ne motijo. Od nemuzikaličnih vaških posebnežev do PPT slajdov smejočih se mačjih in pasjih mladičev, globokih resnic o življenju ali koledarjev, v katerih nastopajo pnevmatike. Moti me, ko so naslovljena na nesrečnika katerega ime, vzdevek ali priimek se začne z prvo črko abecede v adresarju pošiljateja, vsi ostali smo pa v “cc” oknu. Vsem na ogled. Z nesrečnikom, čigar ime, vzdevek ali priimek je v oknu “to”, vred.
Nasvet: Karkoli že pošiljate več ljudem, ki se med seboj ne poznajo - vse naslovite v “bcc” oknu.
Nasvet plus: Če že, raje pošljite link na stran, kjer velika datoteka čepi in čaka radovedneže, kot pa da jo pretočite na lasten disk in jo pošiljate najmanj kot lastno avtorsko delo. (Zakaj? Glej točko 4.)
3. “Fwd: hahaha!!!!!!!!!”
In ker je med naslovniki iz točke 2. vedno kakšen, ki se je tolkel po kolenu in se valjal po tleh zaradi smeha, grenke resnice, intrige, ali tiste krave — bo posredoval sporočilo svojim prijateljem, znancem, sodelavcem, simpatizerjem. In seveda ne bo zbrisal(a) dosedanjih naslovnikov.
Nasvet: Če posredujete nekaj, kar se vam zdi vredno posredovanja - zbrišite dosedanje prejemnike. Pred tem preverite, ali je tisti, ki mu posredujete, v isti adremi kot vi, saj je to, kar mu ravnokar posredujete, morda že videl. Se zgodi.
4. Loading…
Nimamo vsi širokopasovnega dostopa. Če v studiu dobim datoteko, veliko cca. 20 mega, to ni problem. Problem nastane, ko pridem domov in želim prečekirati elektronsko pošto na skromnih 1 mega dostopa. Če tistih 20 mega po prejetju nisem zabrisal s serverja, jih doma fašem še enkrat. In Mail reče: “Fetching new…….”
Nadaljujte v komentarjih.
PS: in medtem, ko čakam na lekturo, prileti tole:
Šment, je že prepozno!
Bojan 09.04.2008 ob 20:54
Ne bi se mogel bolj strinjati.
Dodajam -> Filter “Zdrava pamet”:
a) Nihče nikomur ne bo dal denarja, če boste to sporočilo posredovali N naslovnikom. Računica se preprosto ne izide. Preračunaje sami.
b) Večina panično-svarilnih obvestil je potegavščin. Ne bo vam razneslo računalnika, če kliknete na tole priponko. (he he)
…
V bistvu mi je tale prispevek tako zelo všeč, da ga bom poslal vsem v svojem adresarju.
Dvakrat. Vsak dan. Če smem. (ob navedbi avtorja)
¶ linkaj, ne pretiravaj.
Matic Bitenc 09.04.2008 ob 22:49
Se globoko strinjam in se zahvaljujem za tale priročen tekst. Ponavadi na kakšno pošto, ki ne vključuje Bojanovega filtra “Zdrava pamet” odgovorim s tragikomično argumentacijo zakaj temu ne more biti tako. Cilj je v tem, da pošiljatelju postane vsaj malo nerodno in tega ne počenja več. No, vsaj jaz dobivam takih pošt vedno manj, upam pa da je efekt širši. :)
Karmen 10.04.2008 ob 7:40
Zanimiv zapis, Ermin. Hvala.
Če bi imel “Search” na blogu, bi dodala še link na tvoj poletni zapis s podobno tematiko, kjer si požugal na velikosti črk, oblike in barve pisav, se mi zdi da pašeta skupaj.
Zgoraj zapisanim bi dodala še naslednje…
Po novem strogo ločujem službeni in domači e-naslov. Za službene in za privat zadeve. Včasih v naglici zamešam, ampak se tega skušam držat.
Subject line naj vsebuje res kratek naslov sporočila, ki opisuje tematiko.
Ne odgovarjajam »Reply to all« razen če to ni nujno potrebno.
Osebno mi niso prijetni desetkratni re-ji, kjer je tematika že zdavnaj zašla v druge vode, kot jo opisuje naslovna vrstica, pa je najlažje pač stisnit re in odpisat, naslov pa ostaja potem dvoumen :-)
Ne maram, ko mi šef napiše v mejl ASAP :-) V službenih mailih se striktno izogibam akronimom, okrajšavam in smajlijem.
Prednost (pa tudi slabost) elektronske pošte je, da je komunikacija hitra in pričakujemo tudi hiter odgovor. Včasih dejansko stisnemo »send« preden dobro premislimo ali preberemo za seboj. Vem, vem…
Odgovorim v 24tih urah. Vedno se trudim odgovoriti v 24tih urah, ponavadi je moj čas odgovora še krajši. Če res ne utegnem, sporočim, da bom odgovorila kasneje, da prejemnik ne čaka na trnih.
V mejlih ne uporabljam uppercases. Razen, kadar hočem kaj res zelo poudariti, le besedo ali dve, ne celih povedi. Pa izrecno le v zasebnih mejlih.
Preberem za seboj in popravim slovnične napake. Ja, saj se zgodijo zatipkanke, ampak če jih je preveč, izražaš s tem, da ti ni toliko mar za sogovornika, ki se potem mora prebija čez neberljive zadeve.
Uporabljam presledke med odstavki.
Konciznost. V privat mejlih me rado odnese, ampak pri službenih zadevah upoštevam.
Če od nekoga ne maram prejemati chain letters in podobne navlake, to tudi jasno povem. Vsi so to še upoštevali. Od nekaterih pa takšne zadeve celo rada prejemam, ker vem, da so selektivni in ne pošiljajo naokoli vsega možnega šita. In mi polepšajo dan.
Skušam se zavedati, da mail ni zaupna zadeva. Da lahko nekdo moj email tudi ponesreči pošlje naprej in skušam vedno prej premisliti, preden nekaj napišem.
In nenazadnje, hudiča, ne pošiljajte mi chain mailov ali nekaj brezveznega z dvema klicajema. Oznaka »high priority« naj se uporablja res selektivno!
Uf :-)
Maja 10.04.2008 ob 9:19
Ermin, hvala, da si opozoril na te nevšečnosti. Na srečo ne dobivam veliko takih sporočil (le enega ali dva na teden), opažam pa, da nekateri niti ne vidijo problema v tem, da razkivajo imena in priimke vseh svojih kontaktov. Nekako to zanje ni vprašanje zasebnosti. Zame pa je. In zato se mi zdi pomembno, da je to tema o kateri pišemo in govorimo. Če bi zdajle pobrskala po svojem gmailu bi v 10 minutah gotovo lahko zbrala prek 1000 email naslovov od ljudi, ki jih sploh ne poznam. Morda bi bilo zanimivo narediti eksperiment in jim napisati opozorilo, da njihovi prijatelji in znanci ne znajo varovati njihove zasebnosti … ampak to bi bil že spam :D
Simon Says 11.04.2008 ob 10:24
Res pohvalno, da se še kdo spomni problema t.i. “haha-pornografije”.
“Never send chain letters via electronic mail. Chain letters are forbidden on the Internet. Your network privileges will be revoked. Notify your local system administrator if your ever receive one.” (S. Hambridge, Intel Corporation, 1995 - http://ftp.arnes.si/standards/rfc/rfc1855.txt)
Občasno tudi sam bentim: Ad 2 - nasvet plus. http://korenjak.si/mon/2006/09/distancespps.html
Ad 3 & Maja. Slabo leto delam točno ta poskus, da (ne ravno 100 % vestno, pa vendar) shranjujem vse e-naslove neznancev v nekakšno psevdo spam listo (izključno študijske narave). Trenutno jih imam nekaj tisoč, kar se mi zdi zastrašujoče samo na sebi!
Še enkrat bravo za ta zapis. Vsi, ki nas haha-pornografija v e-mail nabiralnikih moti in molčimo s svojim molkom tiho sprejemamo to bedo.
(Ad Karmen & konciznost. http://five.sentenc.es/)
nata6a 11.04.2008 ob 10:35
Mene vedno začudijo tista verižna “pisma sreče”, ki pravijo:
“… če to zdaj pošlješ naprej petim prijateljem, se ti bo zgodilo nekaj lepega / se ti bo izpolnila želja / boš imel srečo … ali podobno … ”
ker so to v resnici GROZILNA pisma!
Če ga ne pošlješ, se ti bo zgodilo nekaj groznega. In prijateljem se grozilnih pisem ne pošilja, ne?
Black Betty 13.04.2008 ob 20:34
Tale post si bom sprintala, plastiticirala, okvirila in ga pripopala na monitor in na tipkovnico, za vsak slučaj.. če bom še kdaj po neumnosti, nemarnosti in/ali nepremišljeno forwardirala kakšne bedne maile. ;)
S komentarji vred. :P
matevz 14.04.2008 ob 15:01
amen
srečkica 18.04.2008 ob 14:14
hehehehehe, priznaj, da sem se poboljsla kar se selektivnosti tice. sicer pa ljudem nerada dopovedujem kaksni naj bodo oz. kako naj se obnasajao. raje poskrbim za to, da znam jaz odreagirati. potem postane vse preprosto.
zato pa obstajata archive in delete ;)
Glaša 21.04.2008 ob 20:28
nekaterh žal nikoli ne bo srečala pamet…