Fontrenziki
15 februar 2009
Pred nekaj leti sva s sinom pohajkovala po centru. Nedelja kot vsaka druga, le da so ravno tisti dan v centru nekaj snemali. Pri stolnici sva videla General Purpose, poln partizanov. Scena je bila nekoliko bizarna, ker sta dva govorila po mobilcih. Jeep je pa imel ljubljansko registrsko tablico. Prešernov trg je bil poln statistov v oblekah, ki sodijo nekam v prvo polovico prejšnjega stoletja. Na centralni lekarni so prekrili napis z drugim. Ne spomnim se več, kaj je pisalo, vendar se spomnim, da je črkovna vrsta bila nespregledljivi Eurostile. Vse lepo in prav, le da črkovna vrsta Eurostile v času dogajanja filma še ni obstajala. (Razen če so se partizani v Jeppih prevažali po Ljubljani tudi v šestdesetih. Tega ne vem.) Aldo Novarese je Eurostile ustvaril leta 1962 - deset let po tem, ko se je izkazala potreba po minuskulah znotraj njegove uspešnice Micrograma.
Filmi so polni takšnih neumnosti. Producentom očitno ne pade na pamet, da bi poleg zgodovinarjev in kostumografov kdaj pa kdaj najeli tudi koga, ki bi preprečil takšne budalaštine. Jasno, da tega nihče ne opazi razen kopice nas fah-idiotov. Verjamem tudi, da se kirurgi zgražajo nad kakšnim prikazom operacije, da o mojstrih borilnih veščin niti ne govorim. Entertainment pač.
Se pa takšne reči dogajajo povsod. Tole je ena zadnjih, ki sem jih zasledil.
Robert (Bob) Hayes, temnopolti sprinter in igralec ameriškega nogometa je umrl leta 2002. Teden dni nazaj se je pojavilo njegovo ganljivo pismo, okej, print, ampak podpisan z njegovo roko. Potem so ugototovili, da je črkovna vrsta v pismu Calibri, ki ga je Luc de Groot ustvarjal nekje leto po smrti Boba Hayesa, in praktično ni bil na voljo vse do leta 2007, ko ga je Microsfoft podaril svetu ob Visti, pri projektu Clear Type. Šment!
Komentarje tukaj sem le preletel, ampak tale mi je najljubši:
“He’s wrong. It’s not Calibri, it’s actually Sans-serif (probably MS Sans-serif) which has been around forever. The spacing of the letters is the difference.”
ter
Phinney on fonts