Kolo sreče
04 maj 2009Kviz, ki se ga le bežno spominjam je (na HRT) vodil legendarni Oliver Mlakar.
Trije tekmovalci so obračali nekakšno ruleto in so za znesek, na katerem se je kolo ustavilo, ugibali črko, ki naj bi jo izjava vsebovala. Vmes so kdaj pa kdaj zadeli tudi “bankrot”. Če so uganili izjavo, so za nagrado lahko izbirali med sponzoriranimi nagradami, kakršne so bili sesalci, ponve, preproge, kozarci in podobno.
Oliver je kot voditelj imel ob sebi tudi “lovely assistant”, katere naloga je bila sprehajanje ― zdaj na eno, zdaj na drugo stran ― in obračanje plošč iz pleksi stekla. Če se je plošča zasvetila, je pomenilo, da je tekmovalec uganil črko. Ona pa se je sprehajala in jih obračala.
Za prvomajske počitnice sva ga s sinom mahnila v Italijo in obtičala v hotelu, ki je imel samo italijanske TV postaje. Ena med njimi je predvajala tudi Kolo sreče.
Trije tekmovalci, voditelj in ― jasno, “lovely ass-istant”. Pri sosedih je to Victoria Silvestdt, koledar bjonda, kakšne imajo Italijani najraje. Fascinantna pa je njena naloga. Tehnološki napredek je namreč dosegel tudi ta kviz. Zdaj je vse skupaj na video zidu, katerega črke prižiga nek backstage mojster. Viki, kot jo ljubkovalno naslavlja voditelj, pa se še vedno sprehaja sem ter tja, se smehlja in pošilja poljubčke v kamero. Tudi to je služba.
Dr, Horowitz 05.05.2009 ob 7:43
Lucidno opazujete, kolega! Tehnologija se spreminja, blond lepotice pa so očitno večne! Glede teh italijanskih hotelov … Spomnim se, ko smo mi s familijo bili enkrat za božič čisto sami v enem velikem hotelu. Jedli smo skoraj v temi, le nekaj luči v jedilnici je bilo prižganih. Televizije se ne spomnim, vem samo, da sem prepeval neke italijanske kancone in da se je Mojci najprej zdelo ful smešno, potem pa ne več. Omar pa še ni bil eno leto star. Lani maja sem pa gledal Evrovizijo na Portugalskem, v enem ful starem in rahlo zguljenem, a lepem imperialnem hotelu. Ko gledaš lokalne TV postaje v tujini, to počneš, ker te zanima njihova drugačnost. Zdi se mi, da pa ti nenavadne sinhronizacije ameriških filmov vzbudijo čuden občutek in počutiš se bolj tujec kot na ulici mesta, ki ga prvič vidiš. Zato je pomirjujoće uzreti znano blondinko, četudi ne obrača črk. He, he! Spomnil sem se, da so tele kvizi naredili podobno tranzicijo kot prelom. Črkostavci so še delali s črko kot z objektom s težo in realno razsežnostjo, zdaj to ljudje počnemo digitalno, zgolj na monitorju. In ni dvakrat za reči, da bi bili pri naročnikih uspešnejši, če bi se pobarvali blond in pošiljali poljubčke!
En poljubček prek interneta ti pošilja vdani občudovalec tvojega dela in esejev, Dr. Horowitz
Natan 17.05.2009 ob 13:47
Meni je ljubši izraz “ass-in-an-instant” :D