ermin međedović, blogotip

Spomnim se, kako sem bil fasciniran par let nazaj, ko sem prvič videl tole animacijo.
Danes sem link dobil po elektronski pošti. Te robe je še več. Animusic, kapo dol.

Hofer.

Sumkin.

Jared Tarbell piše računalniške programe za ustvarjanje grafičnih podob.

Zakaj imajo slovenski časopisi in revije tako malo ilustracij? In še manj karikatur? Je to krivda uredniške politike ali deficita rismenih interpretov humorja? Čast izjemam. Ilustracije Tomaža Lavriča v Mladini so vedno lucidne in zabavne. Diareja me sicer nekoliko spominja na Huljice pokojnega Radovana Devlića iz Poleta (hrvaškega, ne priloge Dela), ki pa pravzaprav spominja na Woodstock Charlesa Schultza.

Zadnjič sem prijatelju omenil svojo fascinacijo nad številom kvalitetnih karikatur, ki jih premore The New Yorker. Tako kot vse so tudi karikature danes 2.0. Priznam, sam raje vidim statično risbo - ali pasico - z eno- do dvovrstičnim tekstom, ki mi dovoljuje, da podoživim barvo glasu prebranega komentarja ali dialoga. Ampak binarna prihodnost zahteva svoje.

-

PS: Naslov prispevka sem zaradi lektorjeve fizične grožnje nekoliko spremenil.

Po oblikovanju tiskovin za predstavo Patty Diphusa, izpovedi pornodive, v režiji Ivane Djilas, sta Matej Lavrenčič in Roman Ražman naredila še animirani film. Ne vem zakaj sem ga pozabil pokazati.

Chris Jordan. Klika vredno.

Neil Duerden. Inspirativno.