ermin međedović, blogotip

Preoblikovanje tednika Mag je bil najhitreje realiziran projekt, ki smo ga naredili. Na svetu. Doslej.

Tik pred prvomajskimi počitnicami smo bili povabljeni na natečaj. Projekt je bilo treba oddati v roku enega tedna. Sto strani ni ravno mala malca, zato se je nekaj noči končalo zgodaj zjutraj. Ampak projekt smo dobili.

Prvo cifro smo postavljali v živo, ker ni bilo časa za nulto. Zdaj odpravljamo lepotne napake. Presenečen sem, da jih je tako malo.

Rad bi orisal proces v celoti, ampak nimam časa. Trenutno se ukvarjamo s številko, ki bo v kioskih že v torek.

spread 1, spread 2, spread 3, spread 4, spread 5, spread 6, spread 7, spread 8, spread 9, spread 10. (foto Leon Vidic)

Tri dni po oddaji naslovne strani, ki jo oglaševalci potrebujejo za akcijo tržnega komuniciranja, sem dobil na vpogled tudi ilustracijo osrednje teme nove številke ameriškega Timea. Plakat Massive Attackov tudi. Se zgodi.

Mario García je svojevrsten fenomen. Njegovo podjetje GarcíaMedia je
oblikovalo več časopisov in revij, kot si navadni ljudje predstavljajo, da jih
obstaja. Kakšnih 450.

(vir)

Redizajniral je recimo v prejšnjem prispevku omenjeni Die Zeit. The Wall Street Journal tudi. V hrvaški Globus mu je uspelo stlačiti črkovne vrste: HTF Knockout, HTF Gotham, Cyrusov FB Benton in celo naravno katastrofo Rotis Serif. In to za besedilni tekst!

Dr. Mario García očitno zna. Od nedavnega tudi bloga.

A,B,C in D - via mail

A: “Drawn by Philippe Starck, the logo of the future French Presidency had to be ‘very simple, very visible’, explained Bernard Kouchner.”

B: Še kar brezveze. Bolj ilustracija kot znak.. Aha, Starck. To pojasni marsikaj. Avtor sam je večji simbol od svojega izdelka.
C: Kriza … Nekaj ne štima. Mogoče pa samo mi mislimo, da je grafični oblikovalec poklic.

D: B ima point(a). “Mir dajte, on je vendar Star(ck)”. Ovešeni zastavi sta ilustracija, ne znak.

In tukaj je intervju z avtorjem iz Di Cajta.

Ker je zjutraj kazalo, da bo deževalo, sem se odločil, da bom pustil kolo doma. Pokličem taksi. In medtem ko ga čakam, mi dobesedno pred nos pribremza kombi globalnega poštarja.

Ok, pomislim, FF Dax pač. Pogledam še enkrat in opazim svojo najljubšo minuskulo.

Bil sem kokr? “Vau, kaj pa mamo klele-tuki?” ¹

Tale “g” pa je iz enega drugega filma.

PS: Taksija ni bilo 20 minut. Do studia sem se peljal z zelenim Mercedesom.

-

¹ — cit. Rok Trkaj

Tole je namesto zahvale Marjanu Božiču, Miranu Ogrinu in Vojku Plevelu - za vse dosedanje odgovore na moja (pogosto neumna) vprašanja okrog InDesigna. Pa za ostale. Da jih ne bomo klicali za vsak drek.

Spreglejte pravopis in manjkajoča diakritična znamenja. Tokrat ne bo mrtvih in zaprtih. Ampak. Pred imenom podjetja se lahko skrije celo črkovna vrsta uporabljena za obvestilo.

The Art of Title Sequence.

Forget the film, watch the titles.

Če podjetje zaščiti odtenek barve kot del vidne identitete, je to njegova pravica. Če pa eno drugo podjetje postane lastnik vsega, v obličju treh paralelnih pasov, ali ko si tretje podjetje lasti eno izmed štirih procesnih barv - previdnost ni odveč.

Tiskali bomo CYK. Ziher je ziher.

Medtem pa…