ermin međedović, blogotip

Davi je mlajša polovica studia Designis, moj cenjeni kolega, cimer in dober prijatelj Roman Ražman, oznanil, da je poročen. Od prejšnjega torka. Vso srečo obema. Zaenkrat obema.

Spreglejte pravopis in manjkajoča diakritična znamenja. Tokrat ne bo mrtvih in zaprtih. Ampak. Pred imenom podjetja se lahko skrije celo črkovna vrsta uporabljena za obvestilo.

Tako majhna pıka, pa tako velika razlika.

Če podjetje zaščiti odtenek barve kot del vidne identitete, je to njegova pravica. Če pa eno drugo podjetje postane lastnik vsega, v obličju treh paralelnih pasov, ali ko si tretje podjetje lasti eno izmed štirih procesnih barv - previdnost ni odveč.

Tiskali bomo CYK. Ziher je ziher.

Medtem pa…

Kolegu, zelo obiskanemu blogarju, sem predlagal, naj napiše nekaj o tem, pa me ni fermal. Bom pa jaz, čeprav tema nima veliko skupnega z vizualnim — kvečjemu s komunikacijami. Na teden pošljem v povprečju dva nasveta na to temo.

Elektronski naslov je sicer zgolj virtualno prebivališče, pa vendar nihče ni vesel, če v nabiralnik dobi ponudbe za pranje milijonskih vsot nekdanjih zunanjih ministrov afriških držav, nakupe takšnih in drugačnih substanc itn. Vsak dan. Večkrat na dan.

1. Preventiva

Naslova svojega virtualnega prebivališča ne tipkajte brez potrebe, kar tako in vsepovprek. Ne hvalite se z njim na spletnih straneh, ki od vas ne zahtevajo te informacije. Tudi če imate pet različnih elektronskih naslovov in ste prepričani, da veste komu ste zaupali katerega od njih. Priznajte si raje, da nimate pojma, kam ste se prijavili in s katerim elektronskim naslovom. Pozorno prebirajte drobni tisk. Vsem, ki jih imate v adresarju, razni social networki pošiljajo vaša vabila. Brez vaše vednosti. Face it.

2. Sporočila, ki jih dobite z znanega naslova.
Ljudi, ki jih poznate in so njihovi naslovi v vašem adresarju: prijatelji, znanci, sodelavci, simpatizerji … V oknu “subject” je nekaj smešnega, grenko resničnega, intrigantnega ali zgolj ime sosedove crknjene krave — skratka nekaj, kar vas bo pripeljalo do ogleda ali klika. OK, ljudje smo različni in me tovrstna sporočila ne motijo. Od nemuzikaličnih vaških posebnežev do PPT slajdov smejočih se mačjih in pasjih mladičev, globokih resnic o življenju ali koledarjev, v katerih nastopajo pnevmatike. Moti me, ko so naslovljena na nesrečnika katerega ime, vzdevek ali priimek se začne z prvo črko abecede v adresarju pošiljateja, vsi ostali smo pa v “cc” oknu. Vsem na ogled. Z nesrečnikom, čigar ime, vzdevek ali priimek je v oknu “to”, vred.
Nasvet: Karkoli že pošiljate več ljudem, ki se med seboj ne poznajo - vse naslovite v “bcc” oknu.
Nasvet plus: Če že, raje pošljite link na stran, kjer velika datoteka čepi in čaka radovedneže, kot pa da jo pretočite na lasten disk in jo pošiljate najmanj kot lastno avtorsko delo. (Zakaj? Glej točko 4.)

3. “Fwd: hahaha!!!!!!!!!”
In ker je med naslovniki iz točke 2. vedno kakšen, ki se je tolkel po kolenu in se valjal po tleh zaradi smeha, grenke resnice, intrige, ali tiste krave — bo posredoval sporočilo svojim prijateljem, znancem, sodelavcem, simpatizerjem. In seveda ne bo zbrisal(a) dosedanjih naslovnikov.
Nasvet: Če posredujete nekaj, kar se vam zdi vredno posredovanja - zbrišite dosedanje prejemnike. Pred tem preverite, ali je tisti, ki mu posredujete, v isti adremi kot vi, saj je to, kar mu ravnokar posredujete, morda že videl. Se zgodi.

4. Loading…
Nimamo vsi širokopasovnega dostopa. Če v studiu dobim datoteko, veliko cca. 20 mega, to ni problem. Problem nastane, ko pridem domov in želim prečekirati elektronsko pošto na skromnih 1 mega dostopa. Če tistih 20 mega po prejetju nisem zabrisal s serverja, jih doma fašem še enkrat. In Mail reče: “Fetching new…….”

Nadaljujte v komentarjih.

PS: in medtem, ko čakam na lekturo, prileti tole:

Šment, je že prepozno!

Avtor črkovne vrste meta, Helvetice devetdesetih, profesor, soustanovitelj FontShopa, se po treh letih nekomunikacije spomni na obljubljeni mp3 “Kafu mi draga ispeci”, po kateremu si je zapomnil morje Adrijansko. Zahteva tudi “lyrics”, ker želi peti. Pošlje besedilo v serifni meti, in vpraša za mnenje o diakritičnih znamenjih. Včasih tudi zabluza.

Priznam, ko sem se odločil, da grem na svoje, nisem imel pojma o biznisu. Oblikovalski zicleder je eno, toda o cifrah, dvostopenjskem knjigovodstvu in podobnih rečeh nisem vedel nič. Do takrat je za to vedno skrbel nekdo drug. Moj največji problem je bil, kako ovrednotiti lastno delo? Človek, ki opravlja svoje delo z veseljem, v njem tudi uživa. To bi počel tudi, če bi hodil v službo kam drugam. Takšne srečneže nekateri naročniki hitro obrnejo. Stisnejo. Tudi ožamejo.

O višini honorarjev sem se potem pogovarjal z izkušenejšimi kolegi. Poskušal sem ugotoviti, kaj zaračunati in koliko? Včasih smo zelo zgovorni - ampak samo, dokler ne pridemo do številk, s katerimi je treba ovrednotiti naše storitve, izkušnje in profesionalizem. Takrat nastopi momljanje, jecljanje in menjavanje teme.
Da ne bom še sam začel momljati, jecljati in menjavati temo, vam povem, da je cenik Društva oblikovalcev čisto v redu iztočnica.

Po treh letih frilensanja s štemplom - Designis d.o.o. sva ustanovila z Romanom in imava ličen žig - vem, kaj je pošteno plačilo za pošteno delo. Tole pomaga. Presenečeni boste.

• Več

Še včeraj sem Jerneju trdil, da je takšne provokacije treba spregledati.
Ker so same sebi namen, in je ignoranca najboljša obramba.

Pa sem še enkrat premislil, prespal, in se premislil.

Originala, tole je enostavno neokusno.

Sratkka, če se ptbeejire szoki udvnoo vcristo vam njejdvnlaaae barjna ne bo pvdejltarslao plerobm. ¹

Danes smo obujali spomine na pretekla dela, in je pogovor nanesel na obdobje ukvarjanja z advertajzingom. Pa smo se spominjali, in se režali, kaj vse smo včasih delali. In je beseda nanesla tudi na oglas, ki sta ga za osrednji slovenski časopis omislila prijatelja Vesna Koselj in Janez Rakušček. Premetala sta vse črke v besedilu oglasa, razen prve in zadnje. Pomen sporočila je bilo kljub temu mogoče razumeti.

Spominjam se, ko sem tole besedilo dobil v elektronski kas’lc:
“Aoccdrnig to a rscheearch at an Elingsh uinervtisy, it deosn’t mttaer in waht oredr the ltteers in a wrod are, the olny iprmoetnt tihng is taht the frist and lsat ltteer be at the rghit pclae. The rset can be a total mses and you can sitll raed it wouthit porbelm. Tihs is bcuseae the huamn mnid deos not raed ervey lteter by istlef, but the wrod as a wlohe.”

Krožila je tudi ameriška različica:
“Aoccdrnig to a rscheearch at Cmabrigde Uinervtisy, it deosn’t mttaer in waht oredr the ltteers in a wrod are, the olny iprmoetnt tihng is taht the frist and lsat ltteer be at the rghit pclae. The rset can be a total mses and you can sitll raed it wouthit porbelm. Tihs is bcuseae the huamn mnid deos not raed ervey lteter by istlef, but the wrod as a wlohe.”

Dejstvo, da beseda semantično ostane prepoznavna, četudi je zaporedje črk nepravilno, je fenomen čigar raziskovanje pripisujejo profesorjema Kouroshu Saberiju, in Davidu R. Perrotu omenjenima v raziskavi “Speech perception” (pdf datoteka) profesorja psihologije Davida W. Massara.
V priloženem gradivu je predmet sicer izgovorjena beseda - in zgoraj citiranega teksta ni zaslediti nikjer. Richard Shillcock in Padraic Monaghan z edinburške univerze sta avtorja raziskave “Sublexical units and the split fovea” (pdf datoteka). Najbližje povezavi Saberija in zgoraj omenjenega teksta je tole.

Od leta ‘03, ko se je tekst pojavil prvič, je danes že urbani mit. In še vedno nihče ne ve kdaj, kje in zakaj je nastal. In zakaj, hudiča, profesor Saberi ne pove kaj na to temo?

• Link direktno na Cambridge.
• Pa link na pomen oblike besede (bouma).
  ¹ — za zmešane črke pa mala Java aplikacija: tkauj.