ermin međedović, blogotip

…”Izkušnje iz prakse nedvomno dokazujejo, da v ozadju najuspešnejših projektov med naročnikom in oblikovalcem obstaja medsebojno poglobljeno razumevanje potrebnih pogojev za uspešno delo. V takem odnosu je cena oblikovalskega dela praviloma razumljena kot naložba in ne kot strošek, kar je s stališča pričakovanj in odgovornosti do projekta izjemnega pomena.”…
Odlomek iz študije, ki jo je kolega Miha Klinar pripravil za Službo vlade Republike Slovenije za razvoj, znotraj Sveta za konkurenčnost.

-

Celotna študija je na D_magazinu, in si jo lahko pretočite na disk. Pdf datoteka.

Mario García je svojevrsten fenomen. Njegovo podjetje GarcíaMedia je
oblikovalo več časopisov in revij, kot si navadni ljudje predstavljajo, da jih
obstaja. Kakšnih 450.

(vir)

Redizajniral je recimo v prejšnjem prispevku omenjeni Die Zeit. The Wall Street Journal tudi. V hrvaški Globus mu je uspelo stlačiti črkovne vrste: HTF Knockout, HTF Gotham, Cyrusov FB Benton in celo naravno katastrofo Rotis Serif. In to za besedilni tekst!

Dr. Mario García očitno zna. Od nedavnega tudi bloga.

Drvel sem mimo največkrat s kolesom, včasih s trolo, nekajkrat s taksijem - in si mislil: tole je OK.

Danes pa sem na poti s kosila na Nazorjevi nazaj v studio zagledal zadevo en face. Vse je narobe. Medčrkovni razmiki med A, N, K, A in O, V, E, N ter J in E.

B je pa zgodba zase.
Škoda.

ps: fotkal sem z Majino Nokio. Hvala Maja.

Ker je zjutraj kazalo, da bo deževalo, sem se odločil, da bom pustil kolo doma. Pokličem taksi. In medtem ko ga čakam, mi dobesedno pred nos pribremza kombi globalnega poštarja.

Ok, pomislim, FF Dax pač. Pogledam še enkrat in opazim svojo najljubšo minuskulo.

Bil sem kokr? “Vau, kaj pa mamo klele-tuki?” ¹

Tale “g” pa je iz enega drugega filma.

PS: Taksija ni bilo 20 minut. Do studia sem se peljal z zelenim Mercedesom.

-

¹ — cit. Rok Trkaj

Tole je namesto zahvale Marjanu Božiču, Miranu Ogrinu in Vojku Plevelu - za vse dosedanje odgovore na moja (pogosto neumna) vprašanja okrog InDesigna. Pa za ostale. Da jih ne bomo klicali za vsak drek.

Spreglejte pravopis in manjkajoča diakritična znamenja. Tokrat ne bo mrtvih in zaprtih. Ampak. Pred imenom podjetja se lahko skrije celo črkovna vrsta uporabljena za obvestilo.

Tako majhna pıka, pa tako velika razlika.

The Art of Title Sequence.

Forget the film, watch the titles.

Poigravanje z imenom mesta v njegovi grafični podobi je očitno postalo nekakšen hit.

Naprimer.

It is a joke. (gospod Pal: To je šala)